Noben moški ne more dlje časa imeti enega obraza zase in drugega za množice, ne da bi zamešal, kateri je resničen.

Esse quam videri. Biti, ne izgledati.

Kdo lahko moškemu dá njegovo ime?

Ko je bil Janez Eldredge star 13 let, je bil na kmetiji pri svojem starem očetu. Ravno sta prišla v sobo in ded se je približal oknu v kuhinji. Od tam se je krasno videlo na veliko polje detelje in na pašnike. Kot večina kmetov je ded gojil svojo krmo za krave in konje, da jih je lahko hranil za zimo. Mladi Janez se mu je pridružil in videl, da se govedo sprehaja po njivi, ker je ušlo izza ograde. Spomni se, da mu je povedal, kako je za kravo nevarno, če jé svežo deteljo, ki se v trebuhu lahko zelo nakuha ter ji poči eden od štirih prekatov. Ded je bil kakor dober kmet jezen na živino. Trinajstletnik pa je bil razburjen, saj je dogajanje pomenilo, da bo na vrsti pustolovščina.

Tedaj mu ded ukaže: “Pojdi in osedlaj Tonija (konja) in spravi govedo spet za ogrado.” Usedel se je na naslonjač in slekel svoje škornje. S tem je jasno pokazal, da sam ne bo šel ven naganjat živine. Nalil si je še eno skodelico čaja. Mladi Janez je premišljeval, kaj sedaj to zanj pomeni. Najprej mora ujeti Tonija, največjega konja na vsej kmetiji. Potem ga mora osedlati. Bal se je tega konja, čeprav je bil najboljši za zganjanje goveda skupaj. Sam naj bi ga osedlal in zajahal ter spravil živino nazaj za ograjo. Janezek je kar stal pred dedom in čas se mu je ustavil. Ko je šel ven proti sedlu, je močno čutil dvoje: strah in čast.

Večinoma se šele kasneje zavemo dogodkov, ki so spremenili naše življenje. Ne znam vam povedati zakaj, toda Janezek je takrat prestopil iz otroštva v mladega moškega. Ded mu je zaupal, da zmore sam, čeprav sam ni bil prepričan v to. Ker je ded verjel vanj, je zmogel. Vso živino je spravil za ogrado in po tistem še nič kolikokrat.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)