V mamini mreži – 2. del

Nekaj tednov po tem pogovoru z Janezom Ana obišče terapevta. Preveč je prizadeta, da bi lahko iskala pomoč, vendar hoče dobiti odgovore. Ni je strah poiskati nekoga, ki bi ji jih pomagal najti.

Ana je videti sposobna ženska, ki se zna obvladovati. Terapevt ni presenečen, ko mu pove, da je študirala pravo na univerzi Yale. Z njim bi se rada pogovorila o svojem zaročencu. Napeta sedi na kavču.

»Nočem biti jokava,« začne, »toda Janez noče določiti datuma za poroko. Pravi, da me ljubi, a mu ne pridem blizu. Vedno me odbije.«

»Kako vam odgovori?« jo vpraša terapevt.

»Vedno je zelo zaseden. Na začetku ni bilo tako. Ko sva se spoznala, me je vsak dan klical. Vsak večer sva šla skupaj na večerjo. Bil je bister, zabaven in nor name. Rekla sem si: To je moški zame! Hotel je imeti otroke. Jaz tudi. Oba sva hotela nadaljevati zvezo, da bi najin odnos rastel!«

»Kaj pa se je potem zgodilo?« vpraša terapevt.

»No ja, nič. Začela sva se dobivati enkrat na teden. Lepo nama je bilo skupaj. Pravi, da me ljubi. Ampak če ga vprašam, kdaj se bova poročila, se odgovoru vedno izogne.«

»Ali to stori velikokrat?« vpraša terapevt.

Ana se ozre vanj in z negotovostjo v očeh prikima.

»Kako se pri tem počutite?« jo vpraša terapevt.

Ana prekriža noge in ga pogleda v oči. »Kot ženska se zaradi tega počutim nelagodno. Poskušala sem ugotoviti, ali sem ga s čim prizadela ali storila kaj takega, kar bi ga odvrnilo od mene, a je to zanikal.« Po kratkem molku nadaljuje: »Potem pa je tu še njegova mati. Zelo sta si blizu.«

»Preveč blizu?« jo vpraša terapevt, ko Ana ne nadaljuje sama.

»Skoraj vedno, ko sva skupaj, se pojavi še ona. Kliče ga na mobilni telefon. Če se ne oglasi, mu pušča sporočila na tajnici, ki naj bi bila za nujne primere. Prejšnji teden sva bila zunaj na večerji in ga je poklicala. Z njo se je pogovarjal petinštirideset minut. Ali lahko verjamete? Najin zmenek je bil pokvarjen samo zato, ker je eden od materinih sosedov predolgo pustil posode za smeti zunaj na cesti.«

»Zvenite zelo jezno,« reče terapevt.

»Besna sem,« prizna Ana in začne jokati.

»Saj sem vendar jaz ženska, ki jo ljubi. V njegovem življenju bi morala imeti največ prostora, ne pa ostanke.«

Ana se zbere, vzame robček in nadaljuje.

»Soočila sem se z njim. Povedala sem mu, da se meni ne more posvetiti zato, ker se ne poslovi od matere. Čas je, da ji postavi meje. To mu ni bilo všeč.«

Ana to pove v smehu, vendar njene oči jočejo.

»Odvrnil je, da me ne razume,« nadaljuje. »Zdaj sem v zanki. Če pritiskam nanj, se začne jeziti. Če se mu preveč približam ali sem preveč ljubeča, se potegne nazaj. Ves je osredotočen na skrb za mater. Pravi, da ona potrebuje nekoga, s katerim se lahko pogovori. Pravi, da ji pusti govoriti, slušalko pa da na mizo.

Ali sem jaz nora ali kaj? Ob Janezovi materi imam občutek, kot da sem prevarana. Nočem biti v napoto njunemu odnosu. Ali je tak odnos normalen? Janez pravi, da jaz pretiravam in da je to moja težava.«

Terapevt ji odvrne: »Ne, prav nič ne pretiravate. Doživljate natanko to, kar bi doživljala prevarana žena: zavrnitev, jezo in bolečino. Ker pa je ta druga ženska Janezova mati, je občutek, da ne morete zmagati, popolnoma normalen.«

»Nočem zapraviti življenja s prepričevanjem Janeza, naj se posveti odnosu z menoj,« nadaljuje Ana. »Potrebujem stik z resničnostjo. Če je tako ujet v odnos z materjo … naj ga pustim in grem naprej?«

Na to vprašanje terapevt ne more odgovoriti, poskuša pa ji pojasniti naslednje:

»Počutite se razočarano in nemočno. Ne veste, kaj bi storili. Kot terapevt vem, da je Janez ujet. Tudi on ne ve, kaj naj stori in v katero smer naj gre. Doživlja konflikt zvestobe in ne zna ven. Rešuje ga tako, da se oddaljuje od vas, kajti če bi se oddaljeval od matere, bi se čutil preveč krivega. Potem pa vas krivi, da niste dovolj razumevajoči. To je strašna zvezanost. Če ne bo prišel na svetovanje, imate samo dve možnosti: da se mu prilagodite ali pa prekinete z njim. Prilagoditev pomeni, da ste z njim v stiku, in sprejmete dejstvo, da bo mati zanj vedno prva. S tem se bo v vas verjetno nabirala zamera in se boste morda odrekli sanjam, da bi imeli svojo družino, vsaj takšno, v kateri bi imeli vi prvo mesto. Žal postane najbolj razumna možnost prekinitev, še posebno če Janez ne bo pripravljen na ozaveščanje in spremembo svoje drže.

Ko ženam povem, s čim se spopadajo njihovi možje in na kakšno oviro so naletele, običajno začutijo olajšanje ali pa jih to še bolj potre. Največ, kar lahko storim, je, da vas spodbudim, da poskrbite zase, in vam pomagam, da razumete, kakšne možnosti imate v takšnem odnosu.«

Ana za nekaj trenutkov utihne in premišljuje. Končno se nasmehne in reče: »Potrtost ni moj slog, torej bom čutila olajšanje. Kaj naj torej storim?«