V usmiljenju smo vsi njegova družina

NEDELJA SVETE DRUŽINE, 27.12.2015, Lk 2,41-52

ChristmasJMCKaj naglašamo s praznikom sv. družine? Poudarjamo resničnost Jezusovega učlovečenja.

Bog je za prebivališče med nami izbral družino iz določenega rodu, kateremu je ves čas sporočal tudi svoje obljube. Ta rod je prepleten tudi z grehom in človeško bedo. Ti in jaz prideva na svet v družini, brez katere ne bi imela pravice do življenja in rasti. Tudi za Jezusa, ki je rojen iz device, je bilo družinsko okolje bistvenega pomena za rast in odkrivanje smisla življenja. Vse to ni povezano zgolj s človeškimi potrebami, ampak tudi z božjo skrivnostjo. Dejstvo, da je imel Jezus družino, ne pomeni le, da je Bog želel privzeti človeško resničnost, ampak še veliko bolj pomeni, da družina kot človeška stvarnost govori o Bogu. Z vsemi skrivnostmi, ki jih vključuje.

Pripoved o Jezusu, ki ga starša najdeta v templju, je znamenje teh skrivnosti. Jezus nas znotraj družinskih vezi vabi, da se zavemo še globlje razsežnosti, ki je v resnici korenina in vir družinskih vezi in njihovo najbolj trdno zagotovilo. Spomni nas na Očeta, o katerem vsaka družinska vez govori in ima v njem svoje korenine. On je tudi cilj, proti kateremu vsaka družinska navezanost teži in po njem hrepeni. Nenehno nas vabi onkraj zunanjosti in materialnosti dogodkov. Hkrati od nas zahteva, da sprejmemo težavo in potrebo nenehnega preseganja tega, kar verjamemo in se nam zdi popolnoma očitno in normalno. Vsi starši se s to dvojnostjo srečajo takrat, ko njihovi otroci odraščajo. Vse storijo za otroke in to je vir njihovega veselja. Hkrati pa dobro vedo, da so otroci poklicani, da uresničijo svoj načrt, ki ga vsaj na začetku zagotovo ne morejo deliti s svojimi starši. K božjemu načrtu spadata tako starševska skrb kakor tudi svoboda otrok. Če se oboji zavedajo povezanosti božjega načrta, pri uresničevanju le-tega najdejo veselje. Za starše in otroke je zavedanje pravkar povedanega bistvenega pomena. Medsebojno razumevanje ni takojšnje, je pa zagotovljeno.

Evangeliji pravijo o Mariji, da je vse, kar se je dogajalo, ohranila v svojem srcu. Če božjega načrta ne razumem takoj, še ne pomeni, da ga ne sprejmem. Zato je dogodke in besede, ki skrivnostne prihajajo od Boga, potrebno ohraniti v srcu. S tem njegov načrt sprejmemo in pričakujemo, da bomo doumeli tudi njihov smisel. To še posebej velja glede čustev in povezanosti v družini. Včasih je vez med materjo in otroki tako močna, da je vir izsiljevanja. Hoče zamegliti in nadomestiti temeljno povezanost z Bogom, ki je vir in kriterij resničnosti odnosa med materjo in otroki. Če pa povezanost z drugim človekom ni odprta za višji načrt, obstaja veliko tveganje, da se zaduši.

Jezus v vsem, kar živi in v vsem tem, kar lahko živimo mi, pokaže, da je bistveno odkriti in upoštevati vir življenja, smisla in čutenja. Ta vir je Bog Oče. Od njega prihaja vse. Če znotraj svojih povezanosti z ljudmi ne odkrijemo tega, se zapremo vase in izgubimo zagon in strast za veliki življenjski projekt. Ali z drugimi besedami: ne najdem več Duha, ki ga je Jezus podaril. Zapovedi je mogoče uresničevati le v moči Duha, ki nas poveže z Jezusom, v katerem prebiva polnost božanstva. Duh ima svoja obzorja ves čas odprta k Očetu, tako v Jezusu kakor v vsakem izmed nas. Odprta ima zato, da bi se končno uresničilo božje hrepenenje sožitja z vsakim človekom. Le na tak način lahko ljudje živimo svoje medsebojne povezanosti korenito in z navdušenjem, ki jih odpira vedno globljim in resničnim hrepenenjem. Božji Duh nam omogoča, da doživljamo celotno človeštvo kot svojo družino.

p. Vili Lovše