info@moskaduhovnost.si
Zakaj Bog, če zares je, ne poseže takrat, ko zlo uničuje svet? Najino človeško življenje je dramatično, ker sva zaradi krivic in nadlog nenehno na preizkušnji. Še večja drama je v tem, da nama krivice in nadloge lahko preprečijo, da bi gledala Boga in mu zaupala.
Največja muka in nadloga za človeško srce je namreč razočaranje nad Bogom. Največja muka je izguba upanja in bolečina, da nismo ljubljeni. Bogoslužje naju vabi, naj zaupava Bogu, kajti njegov načrt ljubezni do ljudi, ki ga je v vsem svojem sijaju pokazal v Jezusu, je večen načrt in ga nobena stvar ne more uničiti ali preprečiti.
Bistveno vprašanje za naju je torej naslednje: Kako lahko prepoznava njegovo ljubezen? Kako naj tako močno zaupava v njegovo ljubezen, da v preizkušnjah ne bova izgubila vere? Zato Jezus v evangeliju govori o tem, kako se Bog hitro odzove in pravično poskrbi za svoje izbrane. Priliko pripoveduje v odgovor na dve vprašanji, ki so mu jih prej zastavili: prvo vprašanje se glasi: Ali je mogoče Božje kraljestvo videti? Drugo pa: Ali bo Sin človekov prepoznan in priznan? Če Božje kraljestvo ne prihaja na tak način, da bi zbujalo pozornost, to pomeni, da se ga bomo morali naučiti zaznavati in prepoznavati. Za Sina človekovega pa Jezus pravi, da bo moral veliko trpeti in biti zavržen. To pomeni, da ga ne bo mogoče videti na tak način, kot pričakujemo. Če ga bova hotela prepoznati, se bova morala tega naučiti. Naučiti se bova morala zaznavati njegovo navzočnost, lepoto in moč.
Kako? Z vztrajno molitvijo. To evangelist Luka na začetku prilike o krivičnem sodniku in nadležni vdovi posebej poudari. »Povedal jim je priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«. Učenci, ki zaradi zvestobe Kristusu doživljajo preganjanje, se sprašujejo: »Zakaj Bog odlaša? Zagotovo bo uveljavil pravico, toda kdaj? Bog mi bo pomagal proti grehu, a zakaj se moram tako truditi? Ali se bo mogoče upirati do konca? Prilika odgovarja na vsa ta tesnobna vprašanja.
»Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).
Bog ne pusti čakati, ampak brez odlašanja usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Bog takoj usliši vsako srčno hrepenenje, ki se ne zadovolji s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče Boga samega ter domačnost in zaupnost z njim.
Če Bog Jezusovemu učencu, ki je potrt zaradi prizadevanja za dobro ali ker mu ne uspe prenesti krivice ali ker ga mučijo notranja in zunanja preganjanja, ne da takoj takšnega odgovora, kot si ga on zamišlja, pa mu zagotovo takoj podari Sinovega Duha. Podari mu ga zato, da se njegovo srce ne bi oddaljilo od Njega in mu ne bi zmanjkalo hrepenenja po njegovi družbi. Podari mu ga takoj, zato da bi okrepil njegovo vero in gledanje. Če nenehno ne vztrajava v molitvi, najina vera ne bo zdržala.
Zakaj moramo vedno moliti? Zato, ker Božjega kraljestva ne vidimo in, ker Božji Sin ne ustreza našim pričakovanjem. Molitev, ali še bolje stanovitno vztrajanje v molitvi, so edina vrata, ki nama omogočajo gledanje Sina in slutenje Božjega kraljestva. Zato lahko zaključiva z molitvijo duhovniškega blagoslova, ki ga judovsko izročilo pripisuje Mojzesu, ko je na gori z razširjenimi rokami molil: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir. Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil« (4 Mz 6,24–27).
p. Vili Lovše
