info@moskaduhovnost.si
Kakšno korist je imel Jezus od svojega herojskega trpljenja? Če se ne poglobimo v skrivnost njegove osebe, na omenjenovprašanje ne moremo odgovoriti. Od vekomaj je Kristus Sin Očetov. Pojmi oče in sin so vzeti iz naše vsakdanjosti, a nas uvedejo v skrivnost Svete Trojice. Oče od vekomaj rojeva Sina. Seveda ne na telesni način, saj Bog nima telesa. Gre za duhovni proces. Oče Sinu razodeva svojo voljo in svojo misel. Sin to voljo in misel svobodno in v celoti sprejme. Misli in hoče kakor Oče. Oba imata isti um in enako voljo. Sta eno. On je Sin. Če ne bi sprejel Očetove volje in misli, bi bil tujec in ne Sin. Človek je bil ustvarjen po podobi in sličnosti Boga (prim. 1 Mz 1,26-27). Tudi človek postane Božji sin/hči, če sprejme voljo in misel Očeta. Če tega ne stori in se upre, postane tujec. Med njim in Stvarnikom se odpre brezno. Tragedija greha je prav ta upor in zavrnitev, nesprejemanje Očetove volje. To stori Adam in vsak človeški rod. Postajamo tuji Bogu. Zavedamo se in se trudimo, da bi to tragedijo ozdravili. Kako pa nam uspeva? Božjo voljo težko sprejmemo takrat, kadar za nas pomeni trpljenje, bolečino, neuspeh in smrt. V takšnih primerih jo vehementno zavrnemo. Mučenci pa pravijo: bolje umreti, kakor pa se upirati temu, kar določa Bog. Mi pravimo: moram živeti; Bog od mene ne more zahtevati takšne žrtve. Mučenci so umrli, ker so prejeli moč od Njega, ki je šel pred njimi, Kristusa. Božji Sin je postal človek in človeštvu dal svojo temeljno držo do Očeta, popolno izpolnjevanje njegove volje. Jezus podari človeštvu svoje božje posinovljenje prav v trenutkih, ko se zdi to sinovstvo popolnoma izgubljeno. Po človeško bi rekli: kako naj bi verovali, da je Sin vsemogočnega Boga, če pa so ga vsi zapustili? Zdi se neverjetno. A prav v teh trenutkih je božje sinovstvo popolno. Kristus torej, s svojim trpljenjem in smrtjo ni utrpel škode. On, ki od vekomaj živi v Očetovi slavi, je to svojo slavo prenesel v človeštvo. Zato sveti Pavel zapiše, da se pred Kristusom upogne vsako koleno, v nebesih, na zemlji in pod zemljo. Pavel zazna, da ima Kristus prav v svoji človeškosti Božje dostojanstvo in slavo, ki je po trpljenju v polnosti uresničena.
