Videl je in veroval, velikonočno voščilo

Spoštovani možakarji dano nam je doživeti veliko noč leta 2016!

Zunanje dogajanje v svetu in v Evropi je negotovo in napeto. Ateistično potrošniški liberalizem, relativizem in socializem svoje krvave zobe zasajajo globoko v srce naše človeškosti, ki je vsak dan bolj ogrožena. Ribarije in zamere med Slovenci ostajajo glavna pomoč in sredstvo, da se nekateri lahko ohranjajo na oblasti in nečloveško izkoriščajo večino. Nemoč morda v nas prebuja jezo in iste skušnjave, ki jih je Kristus že premagal. V postnem času in velikonočnem tridnevju smo povabljeni gledati Božjo obnovo človeškosti vsakega izmed nas v Kristusovi izročitvi in brezpogojni zvestobi. Nikogar izmed nas ne sodi in ne obsodi. Odpušča nam in se nam podarja. To pomeni, da je usmiljen. Zagotavlja nam, da smo njegovi bratje in sestre, Očetovi sinovi in hčere. Zlo, ki nas na videz premaguje je že zdavnaj izgubilo svojo zmago. Tudi letos smo na veliko noč povabljeni sprejeti Kristusovo zmago nad strahom in smrtjo! Na tem svetu ni takšne negotovosti in zla v katerem nas ne bi Kristus počakal in odprl dejstvu in resnici, da nas naš nebeški Oče spoštuje, sprejema in nam je naklonjen. Vesel nas je sredi naše krhkosti, negotovosti in hudobije, ki so zaradi Kristusa le priložnost, da okusimo njegovo navzočnost in moč njegovega vstajenja. Nobeno zlo ga več ne more premagati in nam zagospodovati. Ne glejmo svojih strahov, ampak v oči Njegovega poguma in gotovosti. “Ne bojte se! Jaz sem z vami vse dni, do konca svete! Vse naše zgodbe so objete v njegovo zgodbo in v zgodovino novega stvarjenja in odrešenja v Kristusu.
Ničesar in nikogar se nam ni treba bati! Nikogar nam ni treba sovražiti in kuhati zamer. Lahko imamo radi svoje sovražnike, molimo zanje in jih blagoslavljamo. Prav takrat, ko nas preganjajo in vse hudo zoper nas delajo in govorijo.
Veselja in korajže vam želim, da lahko sredi strahu in ogroženosti zajemamo iz njegovega poguma in zvestobe! p. Vili

Velika noč, 27.3.2016, Jn 20,1-9

Velikonočna hvalnica prepeva: »Gospod razlij na svojo Cerkev tvoje velikonočno veselje, vse prerojene v krstu pridruži svoji zmagi.« Resnično in trdno veselje je lahko le velikonočno veselje. A ne le zato, ker je posledica velikonočnih dogodkov, ki dajejo srcu gotovost in neizpodbitne razloge, da se spet lahko veseli, ampak tudi zato, ker je to veselje tesno povezano s trpljenjem, naporom in zvestobo ljubezni, ki nama razodene skrivnost življenja in se s tem, ko nama pokaže moč domačnosti z Očetom, avtorjem življenja, tudi razodeva. Midva doživiva veselje v odpuščanju, ki nama ga Jezus podarja: »Ti, Kristus, si naše odpuščanje. Pomagaj mi, da se bom vsak trenutek znal obleči s Teboj in me tako ne bo obvladal moj občutek bede, ki ga doživljam v odnosu do sebe in gledanju nase. Ozdravi me s svojimi ranami. Naj diham in živim od tvojega pogleda na Očeta. Skrij me v svoje rane. Naj občutek malodušja ne premaga v mojem srcu tvoje veličine. Dovoli mi vstopiti v tvoje srce. Naj se ovijem s tvojo dobrotljivostjo. Ko se konča groza noči, naj me prerodi jutro tvoje navzočnosti.«

Pripoved o Jezusovem vstajenju, kakor ga je popisal Janez v 20. poglavju, skriva v sebi izredno teološko bogastvo. Ob zori sva povabljena pred prazen grob (20,1–10); zjutraj se Jezus prikaže Mariji (20, 11–18); proti večeru se pokaže učencem (20,19–23) in za zaključek osmega dne se prikaže še nevernemu Tomažu (20,24–29). Na koncu poglavja spet ponovi cilj in smisel evangelija (20,30–31).

Na prvi dan v tednu je čas, v katerem se vse, kar je bilo do sedaj storjeno in se je zgodilo, pokaže kakor nekaj novega. Prva nas vodi v to novost Marija Magdalena. Povabljena sva, da se potopiva v njene globoke in notranje razloge, ki so jo prinesli h grobu. Ona doživlja tesnobo in obupen občutek odsotnosti. Zanjo je Gospod odsoten. Ne more ga čutiti drugače. Ker prva vidi, da je kamen od groba odvaljen, teče k učencem in jim to pove. »Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Tesnoba zaradi odsotnosti preraste v tesnobo zaradi negotovosti. Janez govori o odvaljenem kamnu od groba zato, da bi poudaril, da je na dan vstajenja odstranjena zadnja ovira, da ne vidimo, kakor bo potem rekel, da je Janez vstopil v grob, videl in veroval. To so izredne besede. Videl je in veroval. Prav to nama šepeta današnji evangelij kot prošnjo, da bi tudi midva rasla v spoznavanju skrivnosti in prišla do razumevanja vstajenja, ki se počasi in po malem razodeva. 

Kaj je Janez videl, da je lahko veroval? Do gledanja gotovo ni prišel po logičnem sklepanju in premisleku. Gre za bliskovito zaznavo, v kateri v trenutku dojameva dogodek in vse to, kar je bilo pred njim, vse besede iz Sv. pisma, ki so o tem govorile. Ne gre za razumsko razumevanje. Gre za sprejem razodetja, ki nama vse razsvetli in dobi globok smisel. Ali si lahko predstavljava, kako in zakaj je učenec, ki ga je Jezus ljubil, ob vstopu v grob videl in veroval? Razlagalci so poskušali odkriti, kaj je Janeza v grobu privedlo do tega, da je veroval. Videl naj bi povoje in mrliški prt posebej zložen. A kakor koli že razlagamo, dejstvo je, da je bilo Jezusovo vstajenje za njegove učence popolnoma nepredstavljiv dogodek. Izkustvo praznega groba postavi dojemanje Božje skrivnosti v prav posebno luč in človeku odpre vrata do večnega časa, sredi katerega lahko dojame zgodovino in dogodke, ki so prežeti s svetlobo Kristusovega vstalega telesa; v pričakovanju, da njegov sijaj napolni tudi tvoje in moje oči in srce.

Velikonočno voščilo se nanaša prav na dar luči, ki prevzame tvoje in moje oči in srce. Omogoča nama, da lahko zaživiva v Njegovi navzočnosti, ki naju potegne za seboj v življenje iz Očetove ljubezni in iz zaupanja v Njegovo obljubo. Gospod je vstal. Zares je vstal!

p. Vili Lovše