Vstopamo v najpomembnejši teden cerkvenega leta

Vstopamo v najlepši in najpomembnejši teden cerkvenega leta. V dramo našega odrešenja in življenja. Pred nami je teden globoke prenove. Ko gledamo kako je Bog v Kristusu premagal moč teme v naših srcih in v našem življenju, lahko znova obnovimo svoje krstne obljube. Najpreprostejši način molitve v tem tednu je slediti berilom. Prosimo za odprtost in sprejemljivost. Pripravljeni smo slediti in sprejeti kar nam bo Bog podaril po Jezusovi zgodbi. Na tak način vstopamo v Kristusov način molitve in življenja. Dovolil je, da je za njegovo pot poskrbel Oče – Tvoja volja naj se zgodi. Naj nas besedila popeljejo na to pot. Bodimo pozorni na podrobnosti in se izročimo poti. Ne polnimo molitve s preveč lastnega razmišljanja ali prošnjami, kajti naš nebeški Oče ve, kaj potrebujemo. Na začetku vsake molitve prosimo zgolj za milost tega tedna: spoznati in vzljubiti Kristusa, ki izpolnjuje Očetovo voljo in ljubezen do vseh in vsakega posebej. Hrepenimo, da bi bili pritegnjeni globlje v skrivnost Kristusovega življenja in ljubezni. Ko berem pripoved o Jezusovem trpljenju po Mateju se lahko na začetku velikega tedna prvič v celoti dotaknem te skrivnosti.

Za trenutek pomislim, kaj vse se dogaja med cvetno nedeljo in velikim petkom.

Na cvetno nedeljo se zdi, da ima Jezus še vedno nadzor nad dogajanjem. Točno ve, kaj je potrebno storiti. Svoje najbližje prijatelje pošlje, da pripravijo vse kar je potrebno. Če si ti sam eden izmed teh najbližjih prijateljev, kako se odzoveš na Jezusovo povabilo?

Množica ga navdušeno pozdravlja in slavi. Vsak ima pri tem svojo vlogo. Kako se počutiš pri tem nepričakovanem dogodku, če si eden izmed množice in vse to opazuješ? Kaj delaš?

Ob robu scene so rimski oblastniki, ki jih sredi takšne množice skrbita red in disciplina, da stvari ne uidejo z vajeti. Če izgubijo nadzor, so posledice lahko uničujoče. Kaj doživljaš, če se postaviš v vlogo rimskega vojaka in poslušaš ves ta hrup in vzklikanje?

Na koncu premisli, kaj vse to dogajanje, ki si ga opazoval pomeni Jezusu? Kako on doživlja vse kar si gledal?

Potem, ko si se postavil v vlogo učencev, množice, rimskih vojakov in celo Jezusa, na koncu spregovori z Jezusom o tem kar si videl in dojel. Kaj ti on odgovarja?

Cvetna nedelja, 9.4.2017, Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po Mateju

Spomnim se, da smo v moji rodni župniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj opravljali tudi javna izkazovanja svoje vere ali procesije. Za nas otroke so bile dolge in dolgočasne, toda mimogrede smo dobili občutek in zavest, da pripadamo nečemu velikemu, pomembnemu. Dobili smo izkušnjo, da je naša vera takšna, da jo lahko drugi tudi vidijo in slišijo.

Bistvo procesije ni hoja pod baldahini, nošenje monštrance in razkazovanje drugim. Procesija je obred prehoda. Večina kristjanov opravljamo le male procesije (prehode): najprej nas prinesejo h krstu (ali gremo sami, če smo odrasli), nato pridemo k obhajilu, birmi, poroki in pogrebu. V vsakem od teh trenutkov se uresniči določen prehod in ven gremo drugačni kakor pa smo prišli noter.

Procesija na cvetno nedeljo je edina, ki jo cerkev še vedno priporoča vsem katoličanom. V njej se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem, da bi v svojem sedanjem življenju tudi sami opravili prehod. Procesija se začne v evforiji in konča s smrtjo in vstajenjem. Pove nam nekaj, kar bi naj vsak izmed nas moral vedeti in živeti: življenjski princip nas in vsega stvarstva je nenehen  prehod iz smrti v življenje. Če hočemo nekaj novega ustvariti, moramo nečemu staremu umreti. Mi to doživljamo kot trpljenje. Ljubezen se vedno podarja, da vzkali nekaj novega. To je v jedru stvarstva in ljubezni, ki ga oživlja.

Matejeva pripoved o Jezusovem trpljenju je zelo trda do Judovskih voditeljev. Celoten evangelij je bralca ali poslušalca pripravljal na ta trenutek. Matej pokaže, da Judje navkljub Mojzesovi postavi, ki so jo imeli pred seboj, niso bili sposobni prepoznati Kristusa. Slepi so bili, ker ni ustrezal njihovim predstavam o Mesiji. Množica ga je v Jeruzalemu sprejela kot mi danes športnega zvezdika in ga vzela za svojega. Ob koncu tedna so voditelji ljudstva (duhovniki in starešine) vso to nad Jezusom navdušeno množico zmanipulirali in z njo prisilili Pilata, da je dal Jezusa križati. Jezus v vsem tem procesu, ki je potekal od oboževanja do sovraštva množic, ni spregovoril niti besede. Njegov molk je oglušujoč.

Na svoji poti vere naj bi bili vedno pozorni, da ne postanemo del zmanipulirane množice. Nebrzdano navdušenje množic nas lahko žene na kraje, med ljudi ali v početja, ki jih običajno nikdar ne bi izbrali ali storili. Na tak način danes z nami manipulirajo številni novodobni guruji in prevaranti vseh vrst. Če ne verjamete odprite strica googla in si poglejte ponudbe raznih čudnih »duhovnosti«. Preko medijev in oglaševanja zlahka postajamo sužnji trenutnih izkoriščevalskih ideologij, pravil oblačenja, pravil prehranjevanja. Hipoma smo žrtve tega, kar je »moderno« in »in«. Z nevrolingvističnim programiranjem nam mediji določajo naš pogled na dogajanje v svetu in med nami. Pokažejo nam koga moramo sovražiti, kdo je kriv za lumparije in še in še. Gospodarji vojne nas prepričujejo, da smo za vse krivi kristjani in muslimani in ustvarjajo vzdušje, da bodo lahko po velikem konfliktu prepovedali oboje. Vsakič ko kupimo nekaj, kar smo videli pri nekom drugem, smo zgolj zmanipulirana masa. Vsajene so nam bile umetne potrebe in mi smo postali sužnji. Zgodba cvetne nedelje je tudi zgodba manipulacije množic s strani legitimnih oblasti, ki je lahko za mnoge osebno tudi začetek duhovne smrti. Množična histerija pogosto popolnoma iznakazi naše prioritete, odpihne zdravo presojo ali kmečko pamet in lahko ogrozi tudi naše življenje.

Kaj je torej zdravilo zoper manipulacijo od zunaj? Kako lahko znova pridobimo zdrav občutek za kar je res pomembno in potrebno? Kako se lahko upremo miselnosti histerične »množice«, »javnemu mnenju«, ki je prevečkrat le linč in laž? Kako lahko živimo vrednote za katere vemo, da so prave? Jezus nam v Matejevem pasijonu odgovarja prav na ta vprašanja. S kontemplativno držo sredi maničnega ritma moderne kulture. Z osebno molitvijo za pogum, da bi lahko sredi histerije ali norosti (ne)kulture odkrivali to kar Bog dela vsak hip, za vsakega in po vsakem in za vse. S pogovorom v skupinah, kjer si delimo osebno izkušnjo in je vsak enakovreden, slišan, sprejet, spoštovan in dragocen.

Veliki teden je letni obred prehoda, da v veri vsako leto naredimo korak globlje v hoji za Kristusom ter tudi sami postajamo Kristus sredi tega sveta in zanj. On ni rekel naj ga častimo, ampak naj za Njim hodimo in iz njega živimo. Naj bomo kakor žarnice, ki so privite v pravi vtičnik. Sredi tega sveta in zanj. Zato potrebujemo tišino in odmik, da nam s svojim molkom oglušujoče spregovori na srce in razjasni naše prioritete. V kulturi, ki ljubi prazno in lažnivo besedičenje (glavni mediji) je molk in odmik vir istovetnosti in svobode od suženjstva za ustvarjalnost. On, molčeča Beseda, okrepi srce za ljubezen v dejanjih, ki so najmočnejša govorica. On je prehod.