info@moskaduhovnost.si
Kako bi se dalo Janezu pomagati, da bi dobil boljše obzorje za svoj odnos z Ano. Kako mu pomagati, da bo videl, kako je Ano zvezalo dejstvo, da če nanj pritiska potem jo zavrača, če pa ga ne pritiska pa odnos ostaja na mrtvi točki in se nič ne zgodi?
»Ana pretirava,« je rekel Janez terapevtu. »Le odločiti se ne morem. Veliko čudovitih žensk je. Kako naj vem, da je Ana prava?«
»Katere lastnosti pa Ani manjkajo?«, ga vpraša terapevt.
»Ne vem,« odvrne Janez.
»Povedala ti je, da ne bo večno čakala,« vztraja terapevt. »Ali veš zakaj?«
»Zdi se mi, da vem. Njena biološka ura tiktaka. Hoče imeti otroke.«
»Ali se bojiš, da bi jo izgubil?«
»Nisem prepričan.«
»Ona meni, da je težava v tvojem odnosu z materjo.«
»Mama res ni navdušena glede Ane,« popusti Janez.
»Kar Ano skrbi je mamin nadzor nad tvojim časom. Lahko te kliče ponoči in podnevi in je nikdar ne odkloniš.«
»Kaj pa naj bi storil«, odvrne prav bedno.
»Lahko ji postaviš meje in ji določiš kdaj te lahko kliče, na primer.«
Janez je gledal v terapevta in božal svojo brado. Bil je ujet med svoje želje in materin pritisk. Terapevt mu ne more povedati, kaj naj misli in stori. Sam mora odkriti, da težava ni pri Ani, ampak v njegovi ambivalentnosti. Terapevt je vztrajal, da bi Janez to končno tudi spregledal in počasi mu je tudi uspelo. Nekega dne mu Janez reče:
»Veste, zdi se mi, da moja mati noče, da bi se jaz poročil. Nobenega dekleta, kar sem jih imel, ni marala. Nikdar ne mara mojih deklet, niti takrat ko sem bil še majhen deček, ni marala mojih prijateljic. Hotela je, da se ukvarjam z njo in skrbim zanjo do konca njenega življenja.«
Prav na ta kritični trenutek spoznanja je terapevt potrpežljivo čakal. Prvikrat je prebil led svojega zanikanja.
»Ali veš, kaj si pravkar izrekel?« ga vpraša.
»Ne. Kaj sem rekel?« odvrne presenečen zaradi terapevtovega navdušenja. Še enkrat mu ponovi, kar je pravkar povedal in ga vprašal: »Kako se počuti sedaj, ko je to izrekel?«
»Dobro, vendar tudi grozno« prizna Janez. »Nočem prizadeti svoje matere.«
»Saj je ne prizadevaš. Samo meni pripoveduješ.«
»Še vedno sem vse, kar moja mati ima.«
»Ni potrebno, da ves čas čakaš, kdaj te bo poklicala. Saj ni hudo bolna in ne umira. Ni potrebno, da je tako odvisna od tebe.«
»Mama me ne bo tako zlahka spustila.«
»To te bo morda šokiralo Janez, toda ti ne potrebuješ njenega dovoljenja. Prav v tem je bistvo postavljanja meja. Sprejeti bo morala, da te nima več toliko. Kakšno drugo izbiro pa ima?«
»Zelo bo besna.«
»Pa naj bo.« ga potrdi terapevt.
»Mesece dolgo bo kuhala mulo in ne bo govorila z menoj.«
»Ko si bil majhen je bila to res katastrofa. Sedaj pa to ni nič posebnega. V resnici ti bo prav to omogočilo, da boš lahko več časa skupaj z Ano.«
Janez je premišljeval in se nasmehnil. Nasmešek je bil zaskrbljen.
»Veš kaj Janez, če verjameš ali ne, tvoja mama lahko sama poskrbi zase. In tudi bo, če bo morala.«
Negotovo je prikimal.
(Prosto povzeto po knjigi Ko je on poročen z materjo.)
