V sodobni, pomehkuženi družbi, pogosto slišimo, da v krizi nista samo družina in starševstvo, temveč tudi temeljno odraščanje sinov v odgovorne in zrele odrasle moške. Prav na to krizo skuša odgovoriti enoletni program »uvajanja v moškost« za očete s sinovi, ki ga skupaj z možmi izvaja dr. Vili Lovše.
Moško vprašanje in adolescenca naših sinov. Kaj se dogaja?
V adolescenci naši sinovi iščejo, kaj pomeni biti moški in na kakšen način biti moški. Sem, ali nisem moški? Imam, kar je za to potrebno, ali nimam? Ko prerasteš mamino naročje – če ti mama to dovoli, pa če ti oče pri tem pomaga – to postane bistveno vprašanje. Potrošniška kultura je iz adolescence naredila način življenja do smrti: uživaj, dobro se imej, dekleta, seks, droga, denar, avti, odgovornosti pa čim manj … Adolescentnost je bolezen naše družbe in ne more biti program za moške. Je zgolj prehod iz dobe fantka, ki ima v središču sebe in mamo, v dobo moža, ko nisi več sam sebi namen in središče, ampak živiš za nekoga.
Zakaj očetje večinoma ne zmoremo pokazati resnične moškosti?
Zaradi epidemije odsotnosti očetov in odsotnosti očetovstva. Potrošništvo in transhumanizem ukinjata očete, matere, Boga in spole. Sinovi se ne morejo več od očeta ali drugih starejših moških učiti, kako biti moški. Še posebej, če nimaš zanj v dnevu na razpolago niti sedem minut. Brez očetov in moških pa družba propada. Temu smo priče.
Kaj je bistvena naloga očeta do najstniškega sina?
Da ga vodi na prehodu v moškost in da njun odnos počasi preraste v enakovreden odnos moškega z moškim. Konflikt je pri tem spodbuda. Sina mora peljati v moško družbo, da ga opazijo in pohvalijo njegove sposobnosti, ki jih tudi preizkušajo. Očetova ključna naloga torej je, da sin odkrije, da so preizkušnje, težave in odgovornosti normalen del življenja, da ni on središče sveta, ampak da je del večje zgodbe h kateri prispeva svoj enkratni dar, ki mu ga je Bog dal za druge. To je zdrava moškost, ne pa da se gre moški središče sveta in se obnaša kot »bog in batina« s popolnim nadzorom nad vsem.
Kaj je potrebno, da je uvajanje sina v moškost uspešno?
Obstajajo štiri razsežnosti. 1) Oče se mora odločiti, da bo sina načrtno uvajal v moškost, se z njim pogovarjal in si vzel čas zanj. 2) Sina mora »ločiti« od mame in ga učiti zdržati težo življenja, odkriti svoj dar za druge, sodelovati in prispevati svoj enkratni dar skupnosti. 3) Sina mora izkustveno soočiti s tveganjem, z bolečino, z nevarnostjo in s smrtjo. To dela skupaj z drugimi moškimi. 4) Sina oče blagoslavlja in mu pomaga odkriti svoje enkratne darove, da bo čim bolj zaživel to kar je prejel za druge.
Ali uvajanje v moškost vključuje uvajanje v osebno vero?
Oboje je ves čas tesno povezano. Trdnosti ne moreš doseči samo iz svoje ošabnosti. Vse uvajanje v moškost temelji na spoznanju, da si po Božji podobi in iščeš, kaj ti je Bog dal, katere lastnosti in darove za druge. Del našega programa uvajanja v moškost je tudi ta, da sinovom predstavimo svetopisemske like, »dozorelih moških«, ali like v dobrih filmih, katerih moškost temelji na osebnem odnosu z Bogom, denimo David. Ti moški so v procesu dozorevanja v Božje sodelavce in sogovornike. Poglobimo se v njihove značilnosti: pogum, integriteto, prizadevanje za pravičnost, darovanje, osredotočenost na Boga, vodenje drugih, ki varuje in ščiti, nato pa še čistost. Čistost kot splošna notranja drža v življenju, ne samo spolna, ampak na vseh področjih, saj čistost pomeni, da ne razmišljam in ne delam samo iz svojega egoizma, torej kot nedozorel moški. Ta lažna, nedokončana ali nedozorela moškost pa dela iz človeka robota, sužnja oblastnikom, potrošnika, tirana, uničevalca življenja. Vse popredmeti, tudi sebe.
Kako naj oče da sinu nekaj česar sam ni prejel?
Prav zato je nastal naš program oblikovanja sina v moškega. Njegov cilj je, da se ob sinu tudi oče postavi na noge in dozoreva, saj se pri sinu trudi za to, kar sam od očeta ni prejel. Ampak pri tem mu pomagajo drugi moški v skupini, kjer si delimo izkušnje in sodelujemo. Po Adamu imamo vsi v sebi odpor, da bi delali tudi na sebi. Skupna želja, da damo sinovom to, kar sami nismo prejeli nam daje veliko moči. Takrat Sveti Duh lahko deluje. Torej zmoremo skupaj, če se za to odločimo, če se povežemo in sodelujemo. Vsak ima svoj dar za druge.
Kaj je v Sloveniji značilno za odnose med očeti in sinovi?
Da ni veliko resničnega, srčnega stika med očetom in sinom. Da je preveč bremen na materah, da so otroci razvajeni, zlasti fantki, ob najmanjši krizi, stiski, ponorijo, v šolo kličejo odvetnike, učitelja bi najraje zaprli. Sveto pismo pa nas spomni, da je prav v zdravem očetovstvu blagoslov za vso deželo: »Obrnil bo srce očetov k sinovom in srce sinov k očetom« (Mal 3,24). To zagotovo velja tudi za Slovenijo.
(povzeto po intervjuju Igorja Vojinoviča, za Našo Družino)
