Arhiv oznak: sočutje

Moško sočutje

18.06.2017: 11. Nedelja med letom: Mt 9,36-10,8

Damjan mi je povedal, da se je njegovo življenje spremenilo potem, ko je njegova sestra doživela prometno nesrečo, ki ji je poškodovala možgane. Za sestro je bil dogodek tragičen, zanj, njenega brata, pa odločilen. Dano mu je bilo razumeti in globlje doživeti, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je jemal preveč za samo po sebi umevno, kaj lahko upa in koliko preizkušenj lahko zdrži njegova vera.

Naučil se je tudi tega, kaj ne smeš reči žalujočim in šokiranim zaradi nesreče ali smrti najbližjega svojca. Najbolj prijazni in “čudoviti” ljudje so njemu in ostalim članom družine ob sestrini nesreči izrekli najhujše stvari: »Vse je Božja volja in vi jo morate samo sprejeti!« »Bog da največji križ samo tistim, ki ga lahko nosijo!« »Očitno vam je Bog želel dati lekcijo in boste šele v nebesih zares razumeli kakšno!« Ko je Damjan poslušal vse te umotvore, je hotel kričati. Nekateri iz njegove družine od takrat naprej ne hodijo več v cerkev.

Najbolj spodbudne besede so bile naslednje: »Težko si predstavljam kako bi bilo, če bi se to zgodilo moji sestri!« Človek, ki mu je to rekel, ni poskušal namesto njega odgovoriti na njegov šok in žalost. Poskušal se je zgolj boriti ob njem in sočustvovati z njegovo bolečino, vprašanji in (ne)razumevanjem tragedije.

Deležen je bil sočutja. Današnja berila govorijo prav o tem. Gospod v sočutju trdi, da so Izraelci njegova dragocena lastnina. Sv. Pavel nas spomni, da je Oče poslal Sina, da nas reši pred našo lastno samounčevalnostjo. Kako? Prav s svojim sočutjem do nas v naši notranji izgubljenosti – brez zaupanja in dialoga z Bogom. Ko je zagledal množice smo se mu zasmilili kakor ovce, ki nimajo pastirja – ne vedo za smer niti za pot. Zasmilili smo se mu zaradi naših duhovnih, psihičnih in telesnih bolezni. Zasmilili smo se mu zaradi trpljenja, ki ga posledično povzročamo sebi, drugim in stvarstvu. Ni stal križem rok, ampak ga je sočutje gnalo v akcijo.

Sočutje z latinsko besedo compasio pomeni so-trpeti. Sočutje pomeni, da si predstavljam kaj pomeni biti begunec, brezdomec, zatirani, žrtev nasilja ali preganjanja, bolan za aidsom, odvisnik, rasno diskriminiran ali brezposeln. Na vse to trpljenje verjetno ne bom sposoben odgovoriti. Zagotovo pa je na prvem mestu moje sočutje, iz katerega potem sledijo lahko konkretna dejanja.

Največkrat smo najtežje sočutni do tistih, ki smo jim najbližji. Pogosto od svoje žene, otroka, prijatelja ali sorodnika pričakujemo tako veliko, da jim tako kot tujcu lažje, ne znamo izkazati resničnega sočutja.

S sočutjem naj bi ne škrtarili. Krst in maša nam podarjata ogromno prejetega sočutja, ki ga lahko delimo naprej. Lahko smo noro sočutni. Jezus nas ne uči, naj danes rešimo vse težave sveta, ampak nas uči prave drže do svojih bratov in sester: da smo do njih takšni, kakor želimo, da bi bili oni od nas – sočutni in razumevajoči.

V službi sočutja Kristus vsakega izmed nas pošilja na žetev ljubezni v Kristusovem imenu. Vsi smo poslani, da se upremo zlu in delamo dobro. Kakor apostoli, je tudi vsak izmed nas poklican, da gre k drugim, še posebej najbližjim, ter jim ponudi ozdravljenje in mir. Točno tako kot ga Kristus najprej ponuja meni/nam. Le to kar sem od Njega prejel lahko zares delim naprej.

Hoditi za takšnim Jezusom ni lahko. Skoraj vsi o katerih beremo v evangelijih so umrli kot mučenci-pričevalci za Kristusa. Ko ti pride na misel, da bi nekoga obsojal in opravljal, se ustavi in prosi za dar sočutja: »Kako je življenje od njega?« Razumevanje se dotakne božjega v tebi in bližnjem, ki si mu izkazal sočutje.

Bog se v usmiljenju bliža meni, ne jaz Njemu

4. ADVENTNA NEDELJA, 20.12.2015, LK 1,39-45

m in e2Bog se zaveda tvoje in moje oddaljenosti od njega in ima rajši tisto, kar je z religioznega vidika diskvalificirano in s človeškega nepomembno. Privilegij oddaljenih in majhnih je del skrivnostnega Božjega bistva, ki je usmiljenje. Slednje velja v stvarnosti zate in zame, oddaljena od njega in majhna pred njim! Šele ko je obiskal najbolj oddaljenega otroka, je oče objel vse svoje otroke! Pred tem njegova ljubezen ostaja nezadovoljena.

Skrivnost obiska je vnaprejšnja napoved onega eshatološkega dogodka, v katerem bo Bog izkazal usmiljenje vsem, ki so bili vklenjeni v neposlušnost. To je končno veselje ob srečanju ženina in neveste, po katerem sta nadvse hrepenela in na poti do katerega je bilo veliko ovir; o tem govori Visoka pesem. Gospodov obisk je smisel tvoje in moje osebne in vesoljne zgodovine. Toda kdo zna to dvoje razločiti?

Božjega očesa ni pritegnilo Marijino usmiljenje ali dobrota, tudi ne njena človeška ali verska plemenitost. Razlog za darovanje je torej Marijina ponižnost, njena nizkost, majhnost, »bednost«. Marija je kakor nič, ki je zmožen le prejemanja vsega. Zato se ji Bog lahko dá v celoti in brezpogojno. Najpomembnejša Marijina zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. Toda pri tem ne obupa, kajti zgolj in samo takšen mir lahko vsebuje neskončno Božjo resnico.

Marija v eni sami besedi povzame vse lastnosti njega, ki mu je že prej rekla Gospod, Bog, Odrešenik, Mogočni, Sveti. Ime, po katerem ga bodo poznali in izkusili vsi rodovi, njegovo ime, ki bo ostalo za vedno, ker je od nekdaj njegovo, je »usmiljenje«. Beseda »usmiljenje« je prevod hebrejskih besed hesed in rahamim, sočutje in materinskost. Bistvo Boga je ljubezen, ki ne more drugače, kot da nas ljubi, saj smo njegovi otroci. In ne more drugače, kot da nas ljubi v našem zlu, saj to le vzbuja sočutje njegove materinske notranjosti. To je njegova svetost, njegova drugačnost, popolnoma razkrita novi Evi. Tako bo ozdravelo hudobno oko prejšnje Eve, ki je imela Boga za ljubosumnega in sebičnega. Takšno izkušnjo bodo doživeli vsi tisti, ki »se bojijo« Boga, ki ga cenijo v prepričanju, da je povsem ločen od njih, ki ga tako obravnavajo v svojem dejanskem življenju. Njegovo usmiljenje ni jalovo: njegovo sočutje je delovanje, ki ruši za človeka nepremostljive ovire.

Vsako življenje je »poveličevanje« ljubezni Gospoda, katerega »usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli«. Če usmiljenje ni zasnovano na tak način, postane dolg, ki ga ni mogoče poravnati, krivda, ki je ni mogoče odpraviti: krivda, da obstajamo, krivda, za katero se lahko pokorimo le s smrtjo. Namesto da bi bil Bog dajalec, je izterjevalec življenja, ki tako postane zapor brez izhoda. Preklinjamo dan, ko smo bili rojeni: obdani smo »s strupom in nadlogo« in Božja roka ves dan deluje proti nam. Kdor pa »posluša« v življenju »poveličevanje njegovega usmiljenja«, lahko reče: »Jaz se bom veselil v Gospodu« in »Silno se veselim v Gospodu«. To je trden razlog, zaradi katerega se sosedje in sorodniki veselijo z Elizabeto. Vsako rojstvo je razširitev kroga daru in plesa življenja.

Božje odrešenje je »izkazovanje usmiljenja«, omogočanje, da je njegova ljubezen do nas dejavna. To usmiljenje pa ni namenjeno le nam, temveč tudi »našim očetom«, ki jim je bilo le-to obljubljeno. S prihodom Jezusa je rešena tudi preteklost: z nami reši naše korenine, da bi lahko celotno drevo človeškega rodu rojevalo sadove življenja.

»Izkazovanje usmiljenja« je cilj vsega Božjega delovanja, kajti »usmiljenje« je njegovo ime. Zato Bog ne more nikoli pozabiti, da se je zavezal človeku s »svojo sveto zavezo«: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi ona pozabila, jaz te ne pozabim«. »Moj oče in moja mati sta me zapustila, Gospod pa me sprejema«.

Pogodba je sklenjena med dvema pogodbenikoma. Če kdo od njiju ne spoštuje klavzul, izgubi pravice. Ti in jaz vedno znova pretrgava zavezo z Bogom. Zato se ta »sveta« zaveza, lastna Bogu, ki je usmiljenje, tu imenuje »prisega«. Prisega je enostranska zaveza: Bog izpolnjuje svoje obveznosti, tudi če jih mi ne. Prisegel je sebi, da bo zvest obljubi. Karkoli slabega storimo, nikoli ne bo odtegnil svoje dobrote in njegova zvestoba ne bo umanjkala. Napočil je čas za božansko usmiljenje, dar obljubljene dežele, kjer se človek že veseli v počitku in praznovanju.

Božje sočutje do vsakega izmed nas

DSCI020716. nedelja med letom, 19.7.2015, Mr 6,30-34

V odlomku iz preroka Jeremija Bog očita slabim pastirjem, da jim njegove ovce niso pomembne. Obljublja, da bo on sam pasel svoje ovce. Psalm nama pove, da se omenjena Božja obljuba v resnici v tvojem in mojem srcu že dogaja. Zato pravi: “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.” Evangelij pa pokaže Jezusa, ki uresniči Božje hrepenenje do te mere, da sam postane dobri pastir.

Začniva z evangelijem. Podrobnosti so skrivnostne. Jezus na dolgo in široko poučuje, ker smo se mu zasmilili, ker smo kakor ovce brez pastirja. Ganjen je. Do vsakega izmed nas nosi v srcu sočutje. Zato nam hoče razodeti Očeta in nam s tem vrniti resnični smisel in cilj življenja. Zato je sprejel svoje poslanstvo med nami. Odlomek, ki smo ga brali je del pripovedi o poslanstvu apostolov. Začne z opombo, da smo se mu zasmilili in ima sočutje z nami. Konča pa s pomnožitvijo kruha v katero ga žene sočutje. Prav sočutje daje njegovim dejanjem in besedam smisel in vrednost. Tudi vse Božje besede in dela v človeški zgodovini so sad tega sočutja in sočutenja s človekom. Za tvoje in moje srce je izrednega pomena, da zaznava vsaj odmev Božjega sočutja do vseh ljudi.

Jezus je sočuten do nas zato ker ve, da lahko izreče in tudi živi iz naslednje resnice: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30). Do tebe in mene je sočuten tudi zaradi tega ker ve, da midva iščeva njegov počitek. Ne najdeva ga le, če ga iščeva zunaj Njega. Tudi to Jezus dobro ve.

Iz sočutja do nas povabi učence naj molijo, da Oče pošlje delavcev na svojo žetev. Prosili naj ne bi le za veliko število delavcev, ampak predvsem za takšne delavce, ki jih bo gnalo Jezusovo sočutje do vsakega človeka. Le v moči Jezusovega sočutja midva lahko prepoznava Očetovo ljubezen. Tisti delavci, ki pri tej ogromni žetvi delajo in v srcu nimajo Jezusovega sočutja do človeka, nikomur ne omogočajo počitka za duha in dušo.

Ali misliš, da je mogoče postati odsev Božje ljubezni in sočutja do človeka, če ne moliva? Ni mogoče. Prav zaradi tega naju Jezus skupaj z učenci povabi s seboj na samo, da skupaj z njim moliva in sva v njegovi družbi.

Še ena podrobnost je, ki nama lahko odpre nepričakovana obzorja. Jezus učence povabi naj se umaknejo na samoten kraj, da si malo odpočijejo. Ali misliš, da ga skrbi za telesno zdravje apostolov? Ne. Če vzameva njegov jarem nase in se učiva od njega, si odpočijeva dušo in duha. Odpočijeva si ko sprejmeva njegovo sočutje do sebe in drugih. Vsi smo nemirni, utrujeni in prehitro živimo. Počitek o katerem govori Jezus je Božji počitek, ko je po šestih dneh ustvarjanja, sedmi dan počival. Antični rabini so bili prepričani, da je tudi sedmi dan, dan ustvarjanja. Sedmi dan je namreč Bog ustvaril zatišje, mir, spokojnost in počitek. V tem stanju ni nasprotovanj, ni boja, ni strahu, ni nezaupanja. Le sreča je, mir in skladnost. Življenje v prihodnjem svetu. Večno življenje. Psalm 23 ima v mislih prav ta mir, ko pravi: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi«. Isti namig je v Jezusovih besedah učencem: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Pravi, da bo On naša sreča, mir in počitek. Ta njegova krotkost in ponižnost je luč Božje svetosti, ki se razliva na ves svet in tudi nama omogoča, da lahko ves svet dojameva kot dragoceno, od Boga ljubljeno, celoto.

Apostolom, ki jih pošlje, da Jezus iste pravice, kot jih ima sam: imajo oblast izganjati hudobne duhove in ozdravljati vsakovrstne bolezni. V svojem lastnem imenu ne more nihče oznanjati resnice o življenju, niti ne more dati počitka sočlovekovemu srcu. Resnica in počitek, ki ga resnica prinaša, sta od Boga. Izražata Božje sočutje, ki v Jezusu končno doseže naša človeška srca. Če učenec tega drugim jasno ne pokaže, ni poklican in poslan, ampak dela za svojo lastno slavo in ne bo mogel nikogar ozdraviti in nikogar nasititi. O tem bova spregovorila prihodnjo nedeljo. Bog te živi.

p. Vili Lovše