Vsak moški hoče nekaj odkriti. S potovanjem v nov kraj hoče odkriti kar mu manjka. Pozabimo na to, da svoj stari jaz vedno nesemo s seboj v nov kraj. Nova izkustva varno skrijemo (ali izključimo) iz svoje že obstoječe osebe in pogleda na svet. Spomnim se trenutkov ko sem ležal na neki morski plaži in ugotavljal, da nisem čisto nič bolj srečen, kot takrat, ko sem doma na svojem dvorišču. Misel, da lahko svoje težave rešimo z oddaljenostjo od svojega doma, lahko poimenujemo geografska rešitev. Ali za svoj notranji nemir iščem geografsko rešitev? Srečanja z neznanim in nedomačim lahko resnično odprejo nove možnosti in obzorja, toda samo če se prebijemo skozi svoje lastne notranje filtre in se pustimo spremeniti. Nova izkustva so pogosteje bolj taktike izogibanja. Sčasoma mlad moški ugotovi, da tega kar išče, ni mogoče najti zunaj. Nič izven našega sebstva nas ne more bistveno spremeniti ali nas osrečiti, razen če nas notranje usmeri v dialog z Bogom o svojem notranjem dogajanju. V tem je začetek spremembe ali spreobrnjenja in nova pot, ki osrečuje. Odnosi s soljudmi se zaradi tega preobrazijo. Bistven je moj notranji sogovornik, ne glede na geografijo. Kdaj sem spoznal, da ni geografskih rešitev?
