Predstavljajte si dilemo apostolov Petra in Andreja, katerih edini vsakdanji kruh je bilo ribarjenje. Jezus jima je rekel naj pustita mreže. Takoj sta jih pustila in mu sledila (Mt 4,20). Tvegati sta morala prehod iz zaposlitve za preživetje v resnično poklicanost. Večina izmed nas je prepričanih, da nam očitni grehi preprečujejo, da bi svoje življenje živeli kot poklicanost. Zadovoljimo se z delom za služenje denarja. Ali se res ne da drugače? Zelo pogosto nas dobre stvari ovirajo, da ne storimo boljših ali najboljših. Dobre stvari pomeni udobna služba in komodna prilagoditev položaju. Pozabimo pa na svojo poklicanost v odnosu do najbližjih in širše družbe. Kaj nas lahko prebudi? Stiska? Vojna? Posledice, ki jih doživljamo pri otrocih ali pri sebi?
