Kakor koli sta posvetna in verska vzgoja dobri in potrebni, imata tudi svoje meje. Mnogo let sta nam dajali lahke odgovore na vprašanja, ki si jih takrat nismo zastavljali. Odgovori, ki so nam bili dani, so se pogreznili nekje globoko v nas, saj smo jih na hitro in brez velike želje sprejeli. Da bi bilo še slabše, so nekateri od teh plitvih odgovorov postali za nas resnice, ki se jih kot pijanec plota lahko držimo do konca svojega življenja. Poleg tega pa lahko pridobljeno znanje prav tako hitro kakor je prišlo zlahka tudi hitro izgine. Zakaj? Zato ker po tem znanju nismo hrepeneli, ga nismo bili žejni. NI odgovorilo na naša globoka vprašanja. Večkrat uporabljamo lahkotne odgovore, da bi se izognili resničnim vprašanjem. Ker mislimo, da odgovore že vemo, prenehamo iskati in se spraševati. Namestimo se v nek lažni mir in navidezno smiselnost lahkih odgovorov, ne vstopimo pa na pot vere, ki naša lažna prepričanja postavlja pod vprašaj in nas vabi v resnična in odločilna vprašanja. Hitro se zgodi, da možje nismo več romarji, da zaspimo v neobčutljivosti do sebe in do drugih. Katero vprašanje me na moji poti trenutno vabi globlje in mi ne da miru? Katero me hoče prebuditi, da bi mi odprlo skrivnostne globine življenja v katerega smo povabljeni?
