Tradicionalni miti in zgodbe nam predstavljajo v glavnem tri vrste vesolja: dobrohotno, sovražno in indiferentno vesolje. Naši otroci v filmih, knjigah in celo v video igricah iščejo obliko svojega vesolja. Zreli kristjani naj bi prepoznavali, da je naše vesolje velikodušno in dobrohotno, takšno kot ga opisuje prvo poglavje prve Mojzesove knjige in kasneje vsi evangeliji. Zagotovljeno nam je, da ta svet ni le dober, varen in na naši strani, ampak da je v njem Nekdo, ki je bolj za nas, kakor pa smo mi sami zase! To je tudi temelj zdrave moške duhovnosti.
Zaupanje v Očeta, stvarnika in darovalca življenja, je potrebno doživeti, razumeti in svoje življenje na njem utemeljiti: omogoča namreč življenje v polnosti. Naloga zdrave vere je ta, da nam odpre oči za svet v katerem je vse globoko smiselno. Teološko bi lahko rekli, da so to nebesa, presežna notranjost vsega. Nebesa niso nek prostor tam nekje daleč, ampak so polne globine in dinamizem vsega kar je tukaj in sedaj. Zato je Jezus rekel, da je Božje kraljestvo v nas (Lk 17,21). Nebesa so najprej sedanje izkustvo, šele potem so kasneje in za vedno.
