Tudi v Evropi so nastali različni pristni miti o moškem doživljanju in duhovnosti. Popularni so postali med leti 1180 in 1350, ko je bilo oznanjevanje evangelija bledo in je za veliko večino moških postal nepomemben. Slavna je zgodba o svetem gralu je laičen, neakademski, opis in razumevanje duhovne poti moških. Vključuje potovanje in iskanje zaklada, ki se danes ne zdi več stvarno in privlačno.
Nešteti moški smo/so danes negotovi glede svojih duhovnih ciljev in smisla. Nič več nismo prepričani, da je naš izvor božji. Živimo sredi največje krize smisla življenja. Manjka nam upanja, vključenosti v večjo zgodbo od nas samih in vizije. Bogatenje in zunanja uspešnost niso dovolj.
Mit o svetem gralu govori o krvi. Kri nosi v sebi življenjsko moč in je tudi kakor zadnji simbol smrti. Sveti gral je evharistija pri kateri prejemamo kri ali življenje Kristusa na telesni ravni. Če dovolimo nas On v globinah preobrazi. Čisto preprosto: postajamo namreč to, kar jemo in pijemo. Globoko izkustvo evharistije je danes izgubilo nekaj svoje moči. V antičnih uvajalnih obredih so fantje včasih zaužili kri svojih starešin in junakov. Evharistija je počasi postala sterilna karikatura izvorne zadnje večerje, ki se dogaja na pozlačenem oltarju in z duhovniki oblečenimi v svilo. Takšna oblika močno odvrne našo pozornost od grafičnega simbola: pijemo kri našega Odrešenika – Vstalega Kristusa – in smo sedaj eno z njim. Če nam ne bi bilo že dano, bi morali nekaj tako močnega in čudovitega izumiti.
