Ko v svojem življenju izgubimo zgodbo (mit), ki ga osmišlja, tedaj osebno in kulturno razpademo. Mitsko vesolje drži skupaj posamezno in skupinsko dušo in jima daje cilj in smisel. Zgodba ali mit deluje v našem nezavednem. Ko odpove in se ji odrečemo tedaj v nas prevladajo bolezen, odvisnost, nevroza, obup in samomor. V času razsvetljenstva smo kot skupnost začeli izgubljati sposobnost mitologiziranja, pripovedovanja zgodb. Narava, religija, skrivnost in obred so za prevladujočo psevdoznanost, ki se ima za religijo, postali nekaj zastarelega in nepotrebnega. Sedaj živimo v post-krščanski eri razumarstva, ki hoče predvsem vse analizirati, razumeti, spremeniti, nadzorovati in obvladati. Zahtevamo, da se stvarnost ukloni našim predstavam in pseudoznanosti. Izkušnja nam kaže naslednje dejstvo: če svojega življenja ne prepoznamo znotraj večje zgodbe in širšega smisla, zbolimo ter začnemo narobe dojemati in škodljivo delovati. Vse postaja absurdno. Ker smo oholi in zato slepi zahtevamo, da stvarnost uboga naše predstave in pričakovanja. Če jih ne, smo nesrečni, saj se stvarnost ne uboga naših predstav.
