Naša moškost je dragocen dar tudi za današnji čas. Navdihujemo se pri mnogih možeh, še posebej pa pri sv. Jožefu. Njegova pustolovščina je paradigma, kako sprejeti dobroto in v njej rasti. Vredno je, da hodimo z njim in se od njega učimo umetnosti uporabe, sprejemanja in negovanja darov našega življenja. Svetemu Jožefu je Bog veliko zaupal. Vsakemu izmed nas tudi. Jožef v evangelijih ne spregovori niti ene same besede. Vendar izvemo veliko o njegovem notranjem doživljanju in tudi o njegovih dejanjih: predstavljene so nam njegove sanje, volja, strahovi in odločitve; predvsem pa o njem poznamo dejanja in poteze, ki izhajajo iz teh odločitev. Ne vemo, kako je govoril, vemo pa, kaj je mislil, o čem je sanjal in kaj je storil. Jožefov svet izhaja iz notranjega (njegovi dvomi, sanje in intuicije) in teži k zunanjemu, k objektivnosti, k delovanju. Jožef se nagiba k uresničevanju tega, kar je intimno zaznal. Kaže lepoto naše moške vloge in njeno dopolnjevanje z žensko. Jezus je postal polnoleten z uživanjem sadov Jožefove osebe in njegovega dela. Marija je tista, ki Jezusa nosi v svojem telesu, Jožef pa je tisti, ki ga sprejme, varuje in vzgaja. Jožef je pravzaprav svetla referenčna točka za učenje umetnosti kako skrbeti za življenje, tako za življenje drugih kot za lastno, za naravno in duhovno, pa tudi za bratsko, družbeno, cerkveno, generacijsko, delovno in civilno.
Kategorija: Blog
Share this post