Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Karlo

Skupina JOB

Komu je skupina namenjena? Vsem, ki smo doživeli, preživeli ali pa še boleče doživljamo:

  • ovdovelost
  • smrt otroka ali smrt drugega bližnjega
  • razvezo zakona ali razpad dolgoletne zveze
  • ne izbrano samskost
  • hudo ali neozdravljivo bolezen
  • težko nesrečo
  • finančni polom, izgubo premoženja, dela…
  • kakršen koli drug težak življenjski položaj

Mi vsi poznamo bolečino izgube, trpljenja, stisk  ter muko iskanja poti iz  hude preizkušnje v novo življenje in upamo, da nas Bog potolaži in ozdravi.

PRVO SREČANJE S PREDSTAVITVIJO PROGRAMA SKUPINE BO 30. JANUARJA OB 17 URI. DOBIMO SE PRED CERKVIJO SV. ROKA V DRAVLJAH, VODNIKOVA CESTA 279

Prijava na predstavitev delovanja skupine JOB

Prijava še ne potrjuje članstva v skupini.

Skupino bosta vodila p.dr. Viljem Lovše, DJ, in ga. Karmen Kristan, ki sta se tudi dodatno usposabljala na tem področju preko Ameriške Svetopisemske družbe in Trauma Healing Institute. http://thi.americanbible.org/

VABILO V SKUPINO-PDF DATOTEKA ZA TISK

Duhovni odmik za starešine



Večina izmed nas si predstavlja, da je druga polovica življenja predvsem staranje, ukvarjanje z zdravstvenimi težavami in postopno izpuščanje  svojega telesnega življenja. V resnici pa je ravno nasprotno. Kar se zdi kakor padanje, je možnost za padanje navzgor in naprej, v širši in globlji svet, v katerem je duša našla svojo polnost, se končno povezala s celoto in živi znotraj Večje Slike.
Ni izgubljanje, ampak dobiček in zmaga. Da si lahko predstavljaš, da je to res mogoče, moraš srečati vsaj enega resničnega starešino. Starešine so žareči ljudje, ki so dosegli svojo človeško polnost, pogosto navkljub vsem nasprotovanjem in običajno z osebnim trpljenjem. Jezus je takšne ljudi opisal kot tiste, iz katerih prsi bodo tekle reke žive vode (Jn 7,38). To so vzori in cilji za našo človeškost. Veliko bolj kakor pa medijsko slavni in politiki, okrog katerih se danes toliko vrtimo.
Nazarje, 17. do 20. januar 2019
PRIJAVA

Več informacij: https://jn159.wordpress.com/2018/12/03/duhovni-odmik-za-staresine-in-staresinke-2/

Dokler živiš le zase, greš sebi na jetra noč in dan

Vir: (INTERVJU) Pater Viljem Lovše

 https://www.vecer.com/intervju-pater-viljem-lovse-dokler-zivis-le-zase-gres-sebi-na-jetra-noc-in-dan-6635167

V Ljubljani je študiral filozofijo, v Rimu družbeno obveščanje in teologijo, v Madridu na Papeški univerzi Comillas pa je obiskoval študij duhovne teologije. Sedaj član nove skupnosti sv. Ignacija v Radljah ob Dravi. Dr. Viljem Lovše, jezuit: “Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase.”

V času božiča, ko se zberejo družine, so medosebni odnosi posebej izpostavljeni. V srca se naselijo mir in toplina, a mnogi se v tem času počutijo bolj osamljene kot kadarkoli prej.

 
Notranja moč je torej tista, ki šteje.

“Vsi se moramo naučiti živeti iz notranje moči, vsak človek, zunanje okoliščine pa nam pomagajo, da počasi pridemo do tega. Kristus je ta proces živel in vanj vabi tudi nas. Imenuje se velika noč. Ženske dobro vedo, da se samo iz smrti rodi novo življenje, že po telesu, vsak mesec je umiranje, nato pa spet priprava za življenje, vstajenje. Samo, če nekaj umre, se lahko rodi nekaj novega. Če se navežem na nekoga in se nočem od njega posloviti, sem zaprt za sedanji trenutek. Če zamerim, se zaprem v pretekli dogodek, tam ostanem zaprt. Življenje pa je le v sedanjem trenutku. Če sem ostal v neki zameri v preteklosti, v sedanjosti nisem sposoben živeti tako, kot je potrebno. Zamera mi krade moči, veselje in ustvarja v meni strah pred prihodnostjo. Ne živim sebe kot dar, ki je enkraten, in ga lahko sedaj delim z drugimi. Če ga ne, sem zaprt in tekmujem, kdo bo večji, močnejši, bogatejši. Zunanjo moč slej ko prej izgubim, če ne prej, ko zbolim, ko me upokojijo. Takrat moram spregledati, da ta moč ni izpolnila mojih hrepenenj po sreči in smislu. Vsak od nas mora to na lastni koži doživeti. Vsi gremo skozi proces dozorevanja v resnični človeškosti.”

 

A vendar želimo vse v življenju nadzirati, predvsem našo karierno pot.

“Seveda. Sla po nadzoru (samoodrešitvijo) nam požre ogromno živcev, zato pa vsak drugi Slovenec potrebuje antidepresive. Nadzor in želja po gotovosti in varnosti ustvarja ogromno napetost v vsakem izmed nas. To napetost povečuje še družbeni sistem tekmovalnosti, ekonomizma, globalnega imperija. Pri vsej zaposlenosti in napetostih nimamo več časa, da bi se zavedali sebe in gojili globlje vzajemne odnose. Zlahka smo žrtve manipulacij medijev in razne propagande. Veliko resnice je v tem, kar je zapisal pater Karel Geržan v svoji knjigi Vstanimo v suženjstvo zakleti. Pomaga nam k širšemu zavedanju globalnega in osebnega dogajanja. Potrošniški način življenja in zakonodaja naperi druge proti drugim. Že staro pravilo je, da nas mora tisti, ki želi zaslužiti in imeti oblast, spreti med sabo. Da se kregamo, sovražimo, tolčemo. To dela vsaka oblast. Vedno smo pod pritiski, napeti, pod stresom, v skrbeh in ogroženi. To je neke vrste moderen potrošniški terorizem. Obenem pa se umetno povečujejo potrebe, ki postajajo vedno večje. Z njimi narašča tudi osebna in skupinska ogroženost, strah. Stres je v resnici strah zase. Je vir vseh bolezni in našemu telesu onemogoča, da bi normalno delovalo. Beg pred stresom nam zapolni zabavno industrijo. Omogoča nam pozabljati na trdo in ogrožujočo sedanjost. Ko sem v veliki stiski, imam dve možnosti – ali jo sprejmem in iz tega naredim priložnost za rast, ali pa pred njo neuspešno bežim in si zatiskam oči. Stiska in neprijetna počutja so priložnost za večje zavedanje tega, kaj se v resnici dogaja, za spremembo, za preobrazbo, ki nam pomaga, da postajamo to, kar v resnici smo: ljudje, sposobni ljubezni – podaritve samega sebe, ustvarjeni po božji podobi. Beg pa se konča v deloholizmu, alkoholizmu, drogi in raznih odvisnostih. Le redke so še takšne službe, kjer ne bi bilo mobinga in teroriziranja.”

Kaj menite o Marakeški deklaraciji? 
“To je zdaj ukazana tema. Treba je o njej govoriti in polarizirati – deliti javnost. Besedilo je napisano čudovito, kakor da smo angeli in to, kar smo zapisali, tudi v resnici zmoremo in uresničujemo. Izkušnje tisočletij pa kažejo, da to ni tako. Države, ki so zapisale človekove pravice, jih v resnici še vedno tudi najbolj kršijo, čeprav se za lastno javnost vseskozi sklicujejo nanje. Če pogledamo, kaj vse so po drugi in tudi že po prvi svetovni vojni počele velesile po Afriki, Bližnjem Vzhodu in Aziji, potem je jasno, da je ta dogovor le gašenje simptomov, ne pa zdravljenje bolezni. Če prav razumem, dokument postavlja migracije kot nujne in potrebne in nič ne pove o resničnih vzrokih zanje, ki se jih nihče ne dotakne. Migracije morajo biti, ker jih Evropa in Amerika za svojo “potrošniško mašino” potrebujeta. Potrebujemo delovno silo. Zahodna politika je za vse te države roparska. Mednarodni sklad jim posodi denar, nato pa obresti ne morejo plačati, ker so tako oderuške. Država postane sužnja mednarodnega monetarnega sklada in vseh entitet, ki se za njim skrivajo. Ne vlaga se v državo, iz katere zaradi revščine in kaosa ljudje bežijo, ampak se jim kot obljubljeni raj prikazuje Evropo. Takšno delovanje je načrtno. Milijone ljudi je načrtno usmerjanih na zahod. Poglejmo tudi Slovenijo; menda gre vsako leto osem tisoč mladih Slovencev delat v tujino. Doma namreč nimamo dobrih gospodarjev, ki bi potrošili toliko, kolikor zaslužimo in skrbeli za blaginjo vseh. Pohlep in sebični interesi raznih lobijev pa nam vsiljujejo to, kar se danes dogaja. Muslimanom se govori, da so vse krivice v njihovih državah v zadnjih dvesto letih povzročili kristjani (ne pa Američani, Francozi, Angleži, Nemci oziroma njihove korporacije).
V Rimu sem študiral z Afričani, ki so bili mnenja – vi ste nam pokradli vse, zato doma nimamo prihodnosti. K vam prihajamo zato, da vzamemo nazaj nekaj svojega. Med ljudmi v nečloveško izkoriščanih državah umetno raste sovraštvo do nas, med nami pa ga po medijih umetno želijo prebujati v odnosu do njih. Oboje je manipulacija. Žrtve pa bomo spet mi, običajni državljani. Ne smemo pozabiti, da je vse to gibanje ljudi tudi velika trgovina in zaslužek. O tem se pa ne sme govoriti. Moč propagande je v tem, da nam mediji predstavijo le tisto, kar je v interesu kapitala in vodilnih v tem procesu. Iz angleškega besedila Marakeša se mi zdi posebej izstopajoče dejstvo, da bo nekaznovano edino podpiranje migracij in obstoječega stanja. Vse ostalo razmišljanje bo označeno za sovražni govor in fašizem ali kaj podobnega. Zdi se, kakor da se o tem ne sme javno razmišljati drugače, kakor je določeno. Umira demokracija, če jo je sploh še kaj ostalo. Vračamo se v diktaturo v imenu človekovih pravic.”

Pravite, da brez drame v odnosih ne gre, saj smo ljudje, ker smo ranjeni in ranimo naprej.

“Ko v duhu zlatega pravila naredimo nekaj slabega, se počutimo krive. Ponavadi potem svojo jezo nase projiciramo na druge, kar je storil že Kajn. Mislim, da so nam prav takšne konfliktne situacije in zlo dani kot priložnost, da se sredi njih naučimo imeti radi zares radi sebe in bližnje. Ta stiska, današnji divji ritem je v resnici priložnost, da najdemo resnično notranjo moč: osebni dialog z Bogom. Zunanja moč – čast, oblast in denar – nas namreč vedno znova razočara. Prvo polovico življenja živim samouresničitev in izpolnitev življenja po svojih predstavah, določenih s kulturo. Ko sem razočaran, me Bog vabi v podaritev, da drugim razdelim svojo notranjo moč, svojo pravo istovetnost božjega sogovornika in sodelavca. Številni, še posebej možakarji, danes prav tu zatajimo. Krize ne vzamemo kot priložnosti za preobrazbo v prinašalca miru in trdnosti, ampak se še bolj ženemo za denarjem in zunanjimi “uspehi”. Ne priznamo si, da hočemo svojemu odsotnemu očetu dokazati, da smo sposobni in tudi mi zmoremo nekaj ustvariti. Ker nas ni pohvalil in dal priznanja, ga iščemo zunaj in pri tem spregledamo odnose, družino, Boga in tudi naravo. Depresija mi pomaga, da bi spregledal svojo slepoto in postal ustvarjalen moški, ki podarja mir in sebe drugim. Mnoge srečam prav na tej prelomnici in sem zato hvaležen. Iz tega nastajajo skupine za možakarje.”

Specializirani ste za področje moške duhovnosti. Kot pravite, družbo preveva kronično pomanjkanje možatih moških.

“Nisem specializiran, ampak se učim od mož in iz lastne izkušnje. Otroci, še posebej dečki, potrebujemo mamino ljubezen in skrb tja do 14 leta starosti. Potem pa bi morali starešine, moški fante uvesti v moškost. Do tega ne pride. Moški smo odstotni pri vzgoji. Ostali smo zunaj. Za vse morajo poskrbeti matere. Fant postane odvisen od mame in ne raste v moškega. Potrebuje jo (za pranje, kuhanje, stanovanje), hkrati pa jo zaničuje, ker ne raste kot moški, sposoben nekaj ustvariti in spoznati svoje moči ter svoje meje. Fantje se ne moremo učiti, kako biti moški od mam, ampak le od drugih moških. Če moški te vloge na opravljamo, fantje ne vedo, kako biti moški in kaj to sploh pomeni. To je značilno za našo potrošniško družbo. Vzgojo, delo, skrb za dom prevzame žena, mož pa je samo v službi, po službi gre pa v bar ali pa streljat glinene golobe, igrati golf. Moški smo danes sami nad sabo močno razočarani. Zaradi tega tudi bolj nasilni in nas je lažje manipulirati. Starejši možje ne učijo mlajših, kako nositi težo življenja, kako svoj dar zastaviti za druge, kako prepuščati nadzor Bogu in kako biti umrljiv in zaradi tega šele sposoben prave ustvarjalnosti, ki je dobra za vse. Tega se potem možakarji učimo sami skozi življenjske neuspehe, napake in udarce, ki smo jih deležni od drugih in jih povzročimo tudi sami. Morda pa nas prav sedanje razmere izzivajo, da bi se znova lotili uvajanja v moškost: da bi oče upal in znal biti oče, mož zares mož in sin zares sin. Zagotovo kot moški nisem uresničen, če živim samo za svoj lastni uspeh, bogastvo in čast.”

 

Na svojem blogu ste se pozitivno opredelili tudi do služenja vojaškega roka.

“Pozitivno, ker je bilo to poleg športa še edino vsaj kolikor toliko trdo okolje, ki ga potrebujemo fantje za dozorevanje v ustvarjalnega moškega. Danes to do določene mere še vedno nadomesti športno treniranje. Fanta pri trinajstih daš v ekipo, kjer ga trener “nadere”, da v nič, preizkusi do skrajnosti. Mlad fant potrebuje prav to: odkriti svoje moči in kako z njimi ravnati ustvarjalno in vsem v dobrobit. Ne le sebi. Nujno se mora soočiti s svojimi strahovi in krhkostmi. Tako postane bolj umirjen, stvaren in odprt za sodelovanje in ustvarjanje. Mama bi hotela, da se fant nikdar ne udari, da se mu nič težkega ali slabega ne zgodi, da je ves čas v “vatki”. Do trinajstega leta je taka drža dobrodošla, po tem pa je “smrtno” nevarno za fanta. Možakarji pa v puberteti rabimo ravno to – tveganja, preizkušanje meja, svojih sposobnosti. Doživeti moramo lakoto, ogroženost, nujnost sodelovanja z drugimi, spoštovanje do žensk, umrljivost, krhkost in vključenost v večjo zgodbo, ki ti daje smisel in dostojanstvo. Ko izkustveno ugotoviš, da je tvoje življenje za druge, takrat postaneš še “dedc” in zacvetiš. Dokler živiš le zase, greš samemu sebi na jetra, noč in dan. Če živim le za svoj denar, avto, uspeh, sem svojo moškost že zdavnaj izgubil.”

Duhovni vikend odmik LAŽNI BOGOVI RAZOČARAJO

Nazarje, 4. do 6. januar 2019

Odrinili bomo  na globoko v naša lažna prepričanja, fiksne predstave, zmotna mišljenja ipd. darove lažnih bogov. Kdor želi poglobiti vsebino spletnega misijona, je dobrodošel.

Lažnega boga je izredno lahko ustvariti. Postaviš ga na podstavek in pričakuješ od njega čudeže. Žal slej ko prej odpove in se izkaže za prevaro.
Odkritje, da so naši bogovi zatajili in odpovedali, da ne morejo uresničiti svojih obljub, kakor smo mi pričakovali,  povzroča razočaranje in obup. Zaupali smo jim. Delali smo vse tako, kakor nam je bilo rečeno. Vse prave žrtve smo jim darovali. Na koncu pa se izkaže, da so naši maliki lažni bogovi, ki razočarajo.

Kaj pa zdaj?

PRIJAVA

Ob začetku novega leta 2019 bo ta duhovni vikend odmik pomagal k prečiščevanju in razločevanju, da bi v novem letu več ostajali v Njegovi ljubezni. Ko prepoznamo lažne bogove, se bolj zavemo, kdo in kakšen je naš Bog.

 

 

Molitev razumevanja Božje Ljubezni

(Premišljevanje ob koncu moškega vikenda na temo filma Koliba, 23-25.november 2018, )

Zakaj dopustiš Ti ki si Ljubezen, uničenje čiste duše. Kdo, ki ljubi v resnici in ne le z besedo, more prepustiti najdragocenejši človeški biser grozljivemu propadu.

Pa vendar, četudi se danes ne sodi meni, ki sem grešen, sedel bom na prestol in sodil.

Ne ker bi si to posebno želel, pač pa zaradi priložnosti, ki se mi ponudi in se zdi celo pravična. Konec koncev že vse življenje potiho sodim in vrednostim vse kar so mi bližnji storili in ob čemer sem čutil ponižanje in uničevanje, neljubeznivost in celo sovraštvo. Pa še res je to kar pravim, to je moja resnica, moja sodba preteklih dejanj. Pa ne le bližnji, tudi mimoidoči in ljudje iz oddaljenega sveta so mnogi pravi zločinci in jih sodim. Saj vendar moram ločiti dobro in hudo na tem svetu. Vem, ločiti in soditi ni eno in isto pa vendar, ali ne delajo to milijarde ljudi po vsem svetu? Priznati si moram, moja sodba je subjektivna in tako subjektivne so tudi sodbe teh milijard sodnikov. Subjektivno ni objektivno, subjektivno se zdi človeško, se ne ogiba čustev, jeze in sovraštva, je iskreno in žal, žal sproža tudi vojne.

Skoraj vse življenje vse in vsakega presojam – v vsem. Svoja dejanja in vzgibe. Kot da bi mogel vedeti od kje prihajajo in ki so sadeži subjektivnega doživljanja, pri vsakem posamezniku izvirajoč iz njegovega osebnega življenja, vzgoje in nadalje vplivajo na vedno nove nezavedne vzgibe.

Pa vendar, četudi se danes ne sodi meni, ki sem grešen, sedel bom na prestol in sodil. Ne ker bi si to posebno želel,  pač pa sodim zaradi tega, ker globoko v sebi čutim, da bo po sodbi drugih v meni zavladal mir, ki ga iščem, ker bom končno storil to kar drugi ves čas počnejo meni. Ne, v resnici ne bi želel soditi, ni objektivnih razlogov, da stopim v vlogo sodnika. Konec koncev nekje v sebi čutim, veliko vlogo Boga, nekje v sebi čutim, da je velik, da je On glavni. Hkrati zopet subjektivno, izvirajoč iz svojega življenja čutim, da ni ljubeč zato bom sedel na prestol in sodil. Kajti čutim, da Njegova ljubezen ni popolna in da je trpljenje mnogokrat nepravično.

Vsak dan sodim bližnjega po njegovi obleki, telesni govorici, po tem kako se nekdo giba in izraža, kaj je iz sebe naredil oziroma ni naredil. Sodim ga po tem koliko je do zadnje ure spravil skupaj in potem kako spretno zna obračati besede in kako se zna postavljati v družbi.

Priznati moram, da sem resnično dobro podkovan v sojenju ljudi.

Zato bom sedel na prestol sodišča in sodil. Prevzel bom vlogo Modrosti. Da koga ne izpustim bom šel kar po vrsti, sistematično, pravično sodim. Najprej najbližje, na koncu pa tudi posamična dejanja oddaljenih ljudi in tistih, ki sem jih v življenju srečal le mimogrede.

Sodim sebičnežem, saj jim ni mar za človeško življenje kakor ni mar tudi »požrtnežem«, pa tistim, ki so nesramni in boleči do mater, žena, sinov in hčera. Sodim morilcem, ki so brez vesti, ti res povzročajo opustošenja v duši svojcev, neizrekljivo bolečino; sodim prekupčevalcem drog, ki z ničvrednim prahom uničijo milijone dragocenih mladih. Soditi je treba tudi izkoriščevalce delavcev in vseh ki brez sramu uničujejo otroke, mladino in nebogljene. Vsem tem in še jih je, je treba soditi.

Kaj pa dečka, ki ga oče neusmiljeno tepe, maltretira, zlorablja, ki ga s svojim dejanji ne ljubezni, sovražnosti, poniževanjem iznakazi do popolne brezobličnosti duše ? Ta zlomljen deček, ta iznakažen otrok, ta krhka stvaritev, ustvarjena kot popolno Božje dete, kot angel, kot najsvetlejša in najtoplejša luč zdaj žal ugasnjena in zatemnjena, zdaj le še hladna podoba zagrenjenega morilca človeškega duha ? Ali sodim dečka ki ni niti bežen odsev Tega, katerega podoba ni bila več podobna človeški, katerega duša je bila tako nečloveško pobita ? Tak deček je tudi nekje v meni. Tega svojega očeta, mater, brata, sestro, soseda, neznanca in mnoge druge na las podobne njim, ali jih sodim?  Ne. Njega pa ne, saj je v svoji notranjosti le najbolj zapuščen med zapuščenimi. Tu priznam , a zgolj le v tej sodbi bi se v svoji subjektivnosti presoje motil, saj preteklosti dečka iz »drugega sveta« nisem mogel poznati. Sicer ostajam prepričan, da si uničevalec nedolžnega življenja zasluži prekletstvo, bolečino nedolžnega mora poplačati.

Sedel bom na prestol in sodil glavnega krivca vse človeške bede, tega, ki se razglaša za Vsemogočnega, še huje, ki se razglaša za najbolj ljubečega očeta vsega stvarstva. On je vse to ustvaril in sprožil tek kolesja, on je vsevedni. Vedel je, da ima nepopoln načrt zato na vprašanje ali je kriv odgovarjam: Absolutno-Boga obtožujem za vse!!

Zakaj želiš da sodim svojima otrokoma?  Nič takšnega nista zagrešila, da bi ju po tem mogel obsoditi na pekel. Res, včasih imamo nesporazume, ampak soditi na pekel otroka, tega pa res ne moreš zahtevati od mene. Moram? Kdo pravi da moram soditi svoja otroka, saj sem vendar njun oče, njih dveh pa že ne, tega ne moreš zahtevati od mene? Da nimam druge možnosti, da mora eden od njiju v pekel ob koncu tuzemskega življenja? To je pa že preveč, od takega sodišča odstopam saj imam svoja otroka rad. Da sta to v starosti le še dva stara človeka, polna grehov, ki sta si jih nabrala tekom življenja? Moja sta, ne glede na to kaj sta storila . Če sta dobra, sta dobra zaradi dobrih zgledov, če sta grešna, sta grešna zaradi slabih. Nič nista kriva. Moram enega, bolj obteženega obsoditi na pekel, enega mojih najljubših, to zahtevaš, to praviš, da moram storiti ? Nikdar, nikdar ne bi sprejel takšne odločitve, vzemi mene. Jaz grem namesto njiju. Vzemi mene.

 Da je takšna sodba, sodba po ključu ljubezni, sodba Boga nad vsakim izmed nas?

Sem se po tem takem motil več kot le enkrat? Vsakič? Kdo sem, ki sodim?

Res, zanju, za ta dva otroka, za to hčer in tega sina dam svoje življenje, kajti dragocenejša sta mi od vsega drugega. Nič ni primerljivo z njuno vrednostjo, vse sta kar je vredno v mojih očeh. To je pogled Očeta na sinove in hčere, na nepregledne množice človeštva. Pogled skozi oči polne ljubezni. Za svoje otroke gre Bog v darovanje samega sebe, v odkupnino. Nikogar ne sodi, razen če človek sam zavrača sodbo ljubezni.

Kdo se bo daroval za hčere in sinove človeštva, za morilce in morilke, ki so otroci Vsemogočnega?

Bom danes še sedel na prestolu sodišča, bom sodil in obsojal? Si sploh še upam pomisliti na kakršno koli pravičnost take sodbe? Pa vendar – sodim in vsak dan sodelujem z njim ki se imenuje zlo. Tu niso Nebesa, še vedno sem na Zemlji.

Oče, oprosti mi, ker sem Te sodil, ker sem sodil Ljubezen. Hvala ker puščaš preteklost za seboj, ker mi je ne očitaš, ker mi ne želiš, da se vrtim okrog nje. Hvala, ker se kljub moji nepopolnosti trudiš z menoj, me v vsem sprejemaš, v vsej moji bedi ne zapuščaš. Hvala ker me hrabriš, spodbujaš in vlivaš voljo, da znova vstanem in grem naprej. Hvala , ker mi odpuščaš in mojo bedo spreminjaš v vedno čistejšo in edinstveno stvaritev.

Še to te prosim, pomagaj mi zakopati trupla preteklosti, trupla pretekle bede. Naj jih enkrat za vselej izničim iz svojega življenja, da ne bodo zastirala pogled meni in drugim. Vem, da je njihov pokop, pokop trupel lastnih napak, zagrenjenosti, žalosti, nesramnosti in neskončnih občutij dušne bede, ki sem si jo zadal sam ali so mi jo prizadeli drugi, edini pravi in najboljši način da lahko v polnosti zadiham s teboj. Edini način, ki me osvobaja bolečine.

Za nekatere se sicer zdi , da ni pravično, da bi nekdo vseeno moral plačati ceno sodbe, ki jo tihoma narekuje moje notranje sodišče. Pomagaj mi, da bom v sebi znova in znova , kot jagode na rožnem vencu prebiral besedo: Odpustim. Odpustim si, ker sem grešil. Odpustim Ti, ker si me prizadel. Odpustim. Odpustim. Amen

Marko Lajovic

Adventni spletni misijon »LAŽNI BOGOVI RAZOČARAJO«

Od 25.11. do 25.12. 2018.

Video nagovor z vabilom:

Nihče izmed nas ni sam svoj vir moči in življenja.  Nekateri ta vir imenujemo Bog Oče, drugi energija, tretji narava. Če živimo iz sebe in zase smo posamezniki, ki jih veter maje in življenje počasi zapravimo. Sebičnost nam predlaga lažne bogove samoodrešenja, ki nas pustijo prazne, tekmovalne, nevoščljive, osamljene, sprte, upehane, nezaupljive, sovražne, pijane, škodoželjne, hudobne… Adventni čas je priložnost za osvoboditev od lažnih bogov. Kristus je to pot odprl kot krhko dete. Vabi me nanjo. Nikdar me ne sili. Če hočem. Pridruži se, če hočeš in želiš.

PRIJAVA

VEČ: https://jn159.wordpress.com/2018/11/22/povabilo-v-adventni-spletni-misijon/

V letu 2017 smo začeli izvajati spletni misijon z namenom, da dosežemo čim več ljudi, predvsem tistih, ki se ne morejo udeleževati duhovnih odmikov. Odziv je bil velik, saj se vas je vključilo več kot 1000 in število še narašča.
Če hočeš vstopiti tudi ti, potrebuješ le dostop do spleta in željo sodelovati. Duhovna obnova pred Božičem in Veliko nočjo ti bo prinesla več veselja in miru med prazniki.
Udeležence enkrat med misijonom povabimo tudi k udeležbi pri poglobljeni sveti maši, kateri sledi možnost podelitve prejetih biserov molitve v skupini ter veselo druženje.
Lahko pa sprejmeš izziv in s prejetim gradivom organiziraš duhovno obnovo v svoji skupnosti. Deležen boš naše podpore v največji meri. Lahko tudi  pridemo in predstavimo.

 

Duhovni odmik v vsakdanjem življenju ponuja:
Tedenski video nagovor.
Vsakodnevno molitev ob predloženi Božji besedi.
Šolo molitve.
Duhovno gradivo v povezavi s temo misijona.
Katehezo ob nedeljskem evangeliju.
Dodatno neobvezujoče gradivo.
Pisanje duhovnega dnevnika in možnost podelitve zapisanih biserov na spletni strani.

Vse gradivo bo dostopno na blogu jn159.wordpress.com
ter FB strani: fb.me/duhovnevajevvsakdanjemzivljenju

Vodi: p. dr. Viljem Lovše, DJ s sodelavci

Resnično velik sem, kadar služim

Božja beseda za nedeljo, 21. oktobra 2018

Jezus se ne razjezi, čeprav ga njegovi učenci prosijo neumestne reči. Skupaj z njim so na poti v Jeruzalem. Že tretjič jih spomni, da bo Sin človekov izdan, mučen, ubit in bo vstal od mrtvih. Zebedejeva sinova Jakob in Janez ga takoj zatem prosita, da bi sedela v njegovi slavi, eden na levici in drugi na desnici. Dogodek je dramatičen. Učenca mislita resno in verjetno tega ne prosita iz slavohlepja.

A se tudi ne zavedata, da sta v igri smisel njunega življenja in hoja za Jezusom. Jezusov evangelij se ju je globoko dotaknil. Jezus je prebudil vse napetosti in hrepenenja njunih src. Ali se ti ne zdi, da je njuno vprašanje, čeprav zveni bolj domišljavo, podobno vprašanju, ki ga je prejšnjo nedeljo postavil Peter: Kaj bomo pa mi imeli od tega, ker smo vse zapustili in šli za teboj? To je vprašanje, ki vznemirja srce slehernega vernega človeka.

Jezus njima in ostalim desetim, ki so se nanju jezili, jasno pove, da milost hoje za njim in trpljenja zanj ni sad človeških načrtov in odločitev. Ni mogoče hoditi za Gospodom, če pričakujemo za to nekakšno nagrado ali protiuslugo. Za njim lahko hodiš le zaradi njega in ne zaradi neke nagrade. Za njim greš lahko le, če hočeš in želiš biti eno z njim. Tega pa niso zmogli niti apostoli, niti ne zmoreva midva sama od sebe.

K Jezusu nas v resnici priteguje Bog Oče. Zato pravi: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,44). Bog nas pritegne tako, da smo deležni in delimo z njim dobrohotno Božjo ljubezen, ki jo pokaže v Jezusu, nas po njej doseže in nam daje srčni počitek. Ničesar drugega si ne moreva želeti. Če hočeva nekaj drugega, sva že zunaj in najino srčno hrepenenje se ne izpolnjuje. Le če z Jezusom deliva Božjo dobrohotno ljubezen, najino srce ozdravi in oživi. Prav na to naju s tem, kar odgovarja Jakobu in Janezu, želi tudi opozoriti.

Ne smeva spregledati, da je vseh ostalih deset učencev jeznih na Jakoba in Janeza. Število deset v SP pomeni vse, tudi tebe in mene. Vsi smo sinovi jeze. Vsi se jezimo drug na drugega in med seboj tekmujemo. Jezus nama pravi: »Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«

Če hodimo za Jezusom, smo resnično veliki takrat, kadar služimo, ne kadar vladamo in nas drugi iz strahu ubogajo. Jezus nas s tem odgovorom spet vabi, da se zavedamo Očeta, ki nas priteguje k Sinu. Služenje uresničuje Očetovo dobrohotno voljo v odnosu do vsakega človeka. Božjo dobrohotno voljo do vsakega izmed nas je v polnosti uresničil in živel le Jezus. V moči njegovega Duha tudi midva Očetovo dobrohotno voljo lahko sprejemava in delno uresničujeva. Prav takrat zasije Božja ljubezen do ljudi. Zaradi te ljubezni ima vsak človek svoje dostojanstvo in svobodo. S služenjem uresničujeva pravo človeško veličino, ki v drugih ljudeh prebuja in osvobaja njihovo resnično človeško dostojanstvo in sposobnost ljubezni. S služenjem drugim pokaževa, da niso samo predmet ljubezni, ampak da lahko sami ljubijo. Služenje edino osvobodi človeško dostojanstvo in omogoči, da v konkretnih dejanjih zasije in se pokaže Božja navzočnost. Če se to pri našem služenju ne dogaja, pomeni, da še vedno »služimo« preveč po človeško in da je naša velikodušnost zgolj čustvena. Pri služenju je v igri to, kar je veliko v Božjih očeh. Prav ta veličina uresničuje najgloblja pričakovanja vseh človeških src, tudi tvojega in mojega.

P. dr. Viljem Lovše, DJ

Odmik za moške Proti zlu, ne proti sočloveku

Tinje, od petka, 7. decembra 2018, ob 18.00 uri do nedelje, 9. decembra 2018, ob 13.00 uri

Tinje, PRIJAVA

 

 

 

 

 

Moški smo usmerjeni v obvladovanje zunanjega sveta. V zahodni kulturi se zelo počasi začnemo zavedati vrednosti notranjega Sogovornika – Boga in tudi dragocenosti odnosa z najbližjimi.

Zaradi lastnih slabosti in napak dostikrat izgubimo spoštovanje do sebe, do Boga in do bližnjih.

Iskrena izmenjava izkušnje s pomočjo filma in medsebojno poslušanje nam lahko odpre pot v globine Odnosa, iz katerega prihajamo in se vanj vračamo.

Spotoma pa smo povabljeni, da še vse druge in vse svoje delo izročamo Bogu, ki nas je ustvaril kot božje sogovornike in sodelavce.

Bogati naj nas tudi misel ruskega misleca Leona Tolstoja: “Ljubi svojo življenjsko pot, ker to je pot, na kateri te spremlja dobri in usmiljeni Bog.”

Povabljen, da deliš svoje življenjske in verske, izkušnje in se obogatiš z izkušnjami drugih.

Povabi tudi svoje prijatelje!

Lokacija, cena ipd.:  Odmik za moške v Tinjah