Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Karlo

Odmik za moške »ODPUŠČAM, TOREJ SEM«

Nazarje, 25. do 27. oktober 2019

Zamera me iztrga iz življenja in odnosov, kot da bi mi iz telesa odtekala kri. Nimam več sedanjosti. Izginjam. Odpuščanje me ozdravi. Odpuščeno mi je, zato lahko odpustim, sebi in vsakomur. Resnični možakar je močan v odpuščanju.

Voditelj: P. dr. Viljem Lovše, DJ

PRIJAVE: jn159.wordpress.comp.vili.lovse@gmail.com, Tel.: 041 632 626

Prijava preko spletnega obrazca  

Odmik za moške »BOLEČINA – MOJ SOVRAŽNIK?«

Repnje, 20. do 22. september 2019

 

Brez bolečine fant nikdar ne postane mož. Nihče ne more zares računati nanj, če se ni naučil sprejeti in živeti svojo bolečino kot dar in priložnost. Bog nam je dal neverjetno moč in to prav sredi bolečine. Ob drugih možeh mi bo postalo jasno in srce se bo odprlo trdnosti, ki je v meni, a ni moja.

Voditelj: P. dr. Viljem Lovše, DJ

PRIJAVE: jn159.wordpress.comp.vili.lovse@gmail.com, Tel.: 041 632 626

Prijava preko spletnega obrazca 

Odmiki za moške jesen 2019

Odmik za moške »BOLEČINA – MOJ SOVRAŽNIK?«

Repnje, 20. do 22. september 2019

This image has an empty alt attribute; its file name is odmik-bolec48dina-2019.jpg

Brez bolečine fant nikdar ne postane mož. Nihče ne more zares računati nanj, če se ni naučil sprejeti in živeti svojo bolečino kot dar in priložnost. Bog nam je dal neverjetno moč in to prav sredi bolečine. Ob drugih možeh mi bo postalo jasno in srce se bo odprlo trdnosti, ki je v meni, a ni moja.

Voditelj: P. dr. Viljem Lovše, DJ

PRIJAVE: jn159.wordpress.comp.vili.lovse@gmail.com, Tel.: 041 632 626

PRIJAVA

Odmik za moške »ODPUŠČAM, TOREJ SEM«

 Nazarje, 25. do 27. oktober 2019

This image has an empty alt attribute; its file name is fotosearch_k16020457-1.jpg

Zamera me iztrga iz življenja in odnosov, kot da bi mi iz telesa odtekala kri. Nimam več sedanjosti. Izginjam. Odpuščanje me ozdravi. Odpuščeno mi je, zato lahko odpustim, sebi in vsakomur. Resnični možakar je močan v odpuščanju.

Voditelj: P. dr. Viljem Lovše, DJ

PRIJAVE: jn159.wordpress.comp.vili.lovse@gmail.com, Tel.: 041 632 626

PRIJAVA

Odmik za moške “SPOLNOST IN SEKS”

Nazarje, 22. do 24. november 2019

This image has an empty alt attribute; its file name is spolnost.jpg

Spoštovani možje iskrena moška beseda o naši izkušnji nam je v veliko pomoč in trdnost. Skrivnosti odnosa se učimo vse življenje. Močno je položena v nas. Čudež življenja je povezan z njo. V pogovoru smo deležni spoštovanja, sprejemanja in hvaležnosti za vse globine, ki so v nas. Bogu hvala za ženske in žene.

Voditelj: P. dr. Viljem Lovše, DJ
PRIJAVE: jn159.wordpress.comp.vili.lovse@gmail.com, Tel.: 041 632 626

PRIJAVA

A SMO, A NISMO? ODMIK ZA MOŠKE V DIVJINI

Na duhovnih vajah za zakonce v Ilirski Bistrici sva z Vidom Kregarjem izmenjala nekaj besed o moških. Spomnil sem se na prvi odmik za moške v divjini leta 2016. Vido je izkušen jamar in možak, ki ogromno hodi peš in pozna ljubo Slovenijo kot le malokdo. Takoj je naredil načrt za pot. Sijajno. Hvala Vido. Pa smo ga izvedli. Od 15.-19. junija smo šli v »divjino«, slovensko, ki je tudi pot v “divjino” naših src. Sam sem skrbel za duhovni del. Ker me koleno ne uboga in čakam na operacijo, sem se vozil na dogovorjene točke. Skupaj smo maševali in razmišljali o naši poti iz Jerihe v Jeruzalem. K sreči je Nekdo prišel iz Jeruzalema v Jeriho, da nam kaže pot nazaj in nas vodi. Začeli smo z Abrahamom, ki ga je Bog povabil na pot in iz egoista oblikoval darovalca in svojega sogovornika in sodelavca. Nadaljevali smo s priliko o Samarijanu, ki hodi z nami in ozdravlja na smrt pretepene in zapuščene. Glavno vprašanje je: “Komu sem jaz bližnji?” Bogataš in ubogi Lazar sta nas povabila v premišljevanje resnice, da večno življenje okušamo že v sedanjosti, če ne opuščamo dobrega, ki ga je Bog položil v nas, da bi ga delili s sopotniki in sodobniki. Višji cestninar Zahej se odpravi na pot, da bi od daleč videl Jezusa in ohranil svoj nadzor, potem pa ob njem odkrije svojo resnično istovetnost in postane darovalec in starešina. Za slovo nas je naš dvojček Tomaž spodbudil, da se ga vedno lahko dotaknemo v svojih ranah in ranah drugih. Danes jih ne manjka. Skupna pot, znoj, sonce, prenašanje napora, dež in smrčanje omogočata, da odkrivamo cilj poti, ki je ves čas v nas: ples Božanske Trojice, ki vse podarja, se po vsem podarja in nas vabi za mizo življenja kot svoje sinove in hčere, ki smo drug drugemu lahko bratje in sestre (p. Viljem Lovše).

Kako so omenjeno duhovno pot možje praktično doživljali, pa si preberite spodaj:

  1. dan: Kamnik pod Krimom – Sv. Vid

Zbrali smo se ob 7h v Kamniku pod Krimom, pri cerkvi sv. Florijana in jo mahnili, kot se spodobi na dan sv. Vida, k istoimenski Cerkvi v Preserjah. Po maši, kjer smo prejeli blagoslov za pot, smo krenili navkreber proti Rakitni.

Na Rakitni, pri zajtrku, je k nam pristopil starejši par. Očitno smo se jima zdeli bili ravno pravi, da se nam malo razloži kako in kaj tečejo stvari tam. Nekaj podatkov je bilo koristnih, nekaj napačnih, med temi pa tudi povabilo, da si ogledamo repliko hojinega jambora, ki so ga rakičani poslali v Trst pred 125 leti. Tudi kasneje se je zanimanje za nas šest pohodnikov samo stopnjevalo, vključno s čudenjem, kaj nas je pognalo na to pot. 

Na poti z Rakitne smo se spustili v sotesko reke Zale, k tamkajšnji elektrarni in si napolnili zaloge pitne vode. Dan se je že kar segrel, zato je zaloga prišla prav za hojo navkreber proti sv. Vidu. Pred župnišče sv. Vida smo prispeli v popoldanskih urah, odložili prtljago in ni trajalo dolgo, ko nas je prišel pozdravit novi, šele dva meseca tam prisotni, župnik Valentin. Beseda je dala besedo in hitro je padla ideja, da prespimo pri njem. Vitu je bilo kasneje žal, da je ponudil, kot protiuslugo, našo pomoč pri kakšni zadevi . Žal zato, ker so obrtniških del navajeni soborci, morali popraviti in pripraviti vse kar se je dalo za prihodnji, žegnanjski, dan. No, nedvomno je to polepšalo dan župljanom sv. Vida, tisti, ki so nasrkali z delom, pa bodo gotovo lahko preskočili kakšno stopnico v vicah.

Za trud smo bili nagrajeni z domačim narezkom in po Mihovi zaslugi tudi z dvema skledama mehke solate. Mnjam, mnjam. Po kratkem pogovoru iz lista za duhovno premišljevanje, smo polegli na postelje in tla. Pšššš, ne povedati nikom

1. dan: Kamnik pod Krimom – Sv. Vid

Zbrali smo se ob 7 uri v Kamniku pod Krimom pri cerkvi sv. Florijana in jo mahnili, kot se spodobi na dan sv. Vida, k istoimenski Cerkvi v Preserjah. Po maši, kjer smo prejeli blagoslov za pot, smo krenili navkreber proti Rakitni.

Na Rakitni, pri poznem zajtrku, je k nam pristopil starejši par. Očitno smo se jima zdeli bili ravno pravi, da se nam malo razloži kako in kaj tečejo stvari tam. Nekaj podatkov je bilo koristnih, nekaj napačnih, med temi pa tudi povabilo, da si ogledamo repliko hojinega jambora, ki so ga Raktičani poslali v Trst pred 125 leti. Tudi kasneje se je zanimanje za nas šest pohodnikov samo stopnjevalo, vključno s čudenjem, kaj nas je pognalo na to pot.

Na poti z Rakitne smo se spustili v sotesko reke Zale, k tamkajšnji elektrarni in si napolnili zaloge pitne vode. Dan se je že kar segrel, zato je zaloga prišla prav za hojo navkreber proti sv. Vidu. Pred župnišče pri sv. Vidu smo prispeli v popoldanskih urah, odložili prtljago in ni trajalo dolgo, ko nas je prišel pozdravit novi, šele dva meseca tam prisotni, župnik Valentin. Beseda je dala besedo in hitro je padla ideja, da prespimo pri njem. Vitu je bilo kasneje žal, da je kot protiuslugo ponudil našo pomoč pri kakšni zadevi . Žal zato, ker so obrtniških del navajeni soborci morali popraviti in pripraviti vse kar se je dalo za prihodnji, žegnanjski dan. No, nedvomno je to polepšalo dan župljanom sv. Vida, tisti, ki so ga nasrkali z delom, pa bodo gotovo lahko preskočili kakšno stopnico v vicah.

Za trud smo bili nagrajeni z domačim narezkom in po Mihovi zaslugi tudi z dvema skledama mehke solate. Mnjam, mnjam… Po kratkem pogovoru iz lista za duhovno premišljevanje, smo polegli na postelje in tla. Pšššš, nikomur ne povejte, da je bil na voljo tudi tuš.

2. dan: Sv. Vid – Gora

Hoja se je pričela ob 5:30 s kavo po želji, z ali brez ter blagoslovom popotnikov. Zajtrk smo si privoščili na Krpanovem pragu, v zavetju cerkve sv. Urha. Pod vplivom za slovensko istovetnost pomembnega lika je sledilo še razmišljanje o Emi Krški in njenem vplivu na slovenski prostor. Okrepljeni smo nadaljevali pot na Bloško planoto. V glavnem smo hodili po cesti in kljub temu, da vročina ni bila prehuda je bil skok v Bloško jezero več kot navdušujoč. Ob 10h še ni bilo gneče, voda pa je bila prima. Nekateri so tekočino rajši pretakali po grlu v senci na obali.

S posebno tekočino za pranje zob, ki jo ne boste našli na noben seznamu pohodniške opreme, smo si ves čas poti razkuževali dihalne poti, tako da kljub divjini primernim razmeram (predvsem ponoči) nihče na poti ni zbolel. Verjetno je, da je tekočina pripomogla k boljši volji tudi potem, ko so noge in ramena že pošteno javljale sporočila o preobremenjenosti.

Vido je sredi ceste pobral onemoglo ptico, ki smo jo poskušali napojiti in nahraniti, vendar je bila tako uboga, da niti ni hotela odpreti kljuna. Morda je bilo zanjo zadoščenje že to, da je bolje da leži v travi v senci, kjer smo jo pustili, kot sredi ceste.

Pot se je nadaljevala po ravnini Bloške planote, kjer smo že malo hodili po svoje, nekateri, npr. Marko, so poslušali glasbo, nekateri premišljevali in spet drugi srečevali stare znance. Medsebojni pogovori so bili zabavni, duhovni, poglobljeni ali pa tudi ne, zgodovinski oziroma na kratko – zelo življenjski. Tako se je današnja pot končala na Gori na grobu Magdalene Gornik, slovenske mistkinje.

Po maši in večerji iz nahrbtnika je narava, ko smo že bili pod streho, pokazala nekaj svojih obrazov. Najprej veter s točo, v naslednjem trenutku že dramatičen ples oblakov pred zahajajočim soncem in mavrico na vzhodu. Sveti Angel, varuh moj….Lahko noč.

3. dan: Gora – Babno polje

Župnik Anton Dobrovoljc nas je pospremil na pot in kot se je izkazalo kasneje, precej po bližnjicah, tako da smo lahko ta dan veliko več časa, kot je bilo predvideno, posvetili počitku. Prvi daljši postanek za zajtrk je bil kar v slaščičarni v Loškem potoku. Okrepljeni smo pot nadaljevali z vrtčevskimi otroki, zato je bolj otročje med nami zaskrbelo v katero vrsto spadamo…edina razlika za vzgojiteljice je bila, da smo imeli mi malo večji besedni zaklad.

Sledila je pot skozi že malo bolj ta prave, samotne gozdove. Gležnji in ramena so se pričela utrjevati, zato je hoja postajala užitek. Upanje, da bomo zmogli se je pokazalo tudi v bolj sproščenih pogovorih. Cilj Babno polje dosežen.

Pater Vili, ki je vedno od daleč prišel na dogovorjen kraj za mašo, je sprožil debato o zavedanju zdrave prehrane. Sedaj je na dieti, Uroš pa tudi, ker ga je ‘štihnila’ sladkorna. Res smiselno je torej gledati na to kaj, kdaj in kako se jé. To nas ni odvrnilo od naročila pizze, ki je bila, kot se je kasneje izkazalo, edina kuhana hrana v petih dneh. Posebna komisija je presojala ponudbi za prenočišče in na koncu je zmagala ponudba prijazne gostilničarke Nataše, ki nam je zrihtala brezplačno prenočevanje kar na podstrehi gostilne. Omeniti velja še Američana iz Kalifornije, ki je prišel v Slovenijo po poti Via Dinarica. Hitro, kot bi mignil je bilo tudi zanj urejeno prenočišče in prevoz za naslednji dan. Turbo prijazni ljudje, res.

Po maši je sledil še pogovor pred cerkvijo z gospo Magdo, o življenju v Babnem polju, o foto-škljocanju medvedov, najbližji trgovini (ta velika je oddaljena 33km), o vremenskih pogojih za pridelavo hrane (pozimi je tu prek -30 oC) in izzivih mladih. Zeeehhhh, spat bo treba.

4. dan: Babno polje – Gomance

Od tu naprej je bila obljubljena bolj divja pot in res, naši postanki so bili omejeni na zaprte lovske ali gozdarske koče. Zalog vode je bilo kolikor jih je bilo, izvira in hiše pa nikjer. Končno divjina, končno izziv! O prisotnosti človeka so pričali samo spomeniki preteklih vojn in skladovnice drv, ki so vse pod videonadzorom. Kako ta zares deluje sredi ničesar prepuščamo domišljiji. Zaradi bližine hrvaške meje smo začeli opažati prazne policijske terence. Nas opazujejo iz grmovja? Verjetno.

Tekočina za pranje zob ni pomagala enemu izmed nas, ki se mu je pojavila bolečina v kolenu. Naenkrat. Izkušen skavt ga je oskrbel s povojem in žavbo, preostali smo prevzeli težo njegovega nahrbtnika in je počasi šlo. Zapeli smo tudi eno bojno pesem v čast sv. Duhu in je šlo še bolje. A se č’mo vr’nt – ni govora – naprej! Zaradi najdaljšega odseka naše ture smo se učili lekcije ležanja v travi. Nepredstavljivo, možakarji v tišini ležijo v travi na planini Vala, nič ne delajo, nič ne govorijo, samo premišljujejo, spijo in uživajo.

Čeprav smo še v prejšnjem trenutku kleli čez Hrvate, smo že v naslednjem ob mejni tabli zmolili za njih Oče naš. S tem smo pokazali naše nestrinjanje s tem, da se nič ne da narediti. Ves dan med hojo ob meji smo imeli mir pred patruljami, zvečer pa se je vse spremenilo. Najprej vojska, nato še policija. Ker smo bili izkušeni možakarji, smo si pridobili njihovo zaupanje. Hkrati smo z vojsko opravili nekaj blagovne menjave in kadarkoli kasneje smo se ponovno srečali, zadnjič malo pred ciljem, smo si mahali v pozdrav. Da bi kar sami obvestili vse, kdo smo in kje smo ni prišlo v poštev, saj smo bili v popolnem komunikacijskem zavetrju, okenca za plačilo turistične takse pa tudi nismo iskali. Pripraviti si je bilo potrebno prenočišče, pomesti razbito keramiko in steklo okenskih šip, nanesti plohe za pod spalko. Demokratično smo se porazdelili tri na tri, zgornji in spodnji dom – eni smo spali zunaj nekateri notri. Noč je bila mirna, brez dežja, luč z neba se pa ni dala ugasnit.

5. dan: Gomance – Ilirska Bistrica

Spanje res ni bilo presežek udobja, zato pa je bil višinski zrak precej boljši kot tisti v hišah. Ob šesti uri zjutraj smo že hiteli proti svojemu cilju. Po gozdu, kjer smo hodili je vse podrejeno sečnji in spravilu lesa in za nepoučenemu se zdi veliko število šleparjev s hlodi presenetljivo. Ravnamo odgovorno s tem lesom ali gre samo za dobiček? Kratek postanek za hrano na razgledišču nad vasjo Žabiče in spet naprej proti dolini. Po zaslugi Mihove navigacije smo spet ubrali nekaj bližnjic. To nam je prišlo prav, saj je bil zrak vroč in vlažen. Rastje se je od starta današnje etape kar dvakrat spremenilo, spremenila se je tudi geološka sestava tal. Še zadnjih 7 do 10 km, odvisno od tega kje greš do Ilirske Bistrice smo zmogli. Sledila je maša pri sv. Juriju, simbolično, boj je dobljen. Nekatere od nas je zaskrbelo, ker smo pri maši spali, vendar nas je Vili potolažil, da je, med drugimi, tudi sv. Jožef dobil najpomembnejša sporočila med spanjem.

Izmed vseh misli na petih listih za pomoč pri razmišljanju so nam ostale v spominu tele stvari:

– da je treba biti pozoren, da ne bomo sebe in drugih zafiksali. Da prosimo tudi za druge, da se ne zafiksajo; Vido sicer pravi, da so fiksi zelo pomembni, saj jamarji nanje pritrjujejo vrvi na katere potem obešajo svoje truplo in življenje, dokler ga je še kaj v njem.

– da je pomembnejša pot kot cilj, ampak tudi poti ni brez cilja,

– da se je smiselno ustaviti in se skloniti k človeku, ki trpi, saj profitirata oba; rane trpečega pa tudi malo manj skelijo; nekaj se skupaj zlepi, kar je razbito,

– samospraševanje pred Bogom je temeljno – prikazovati slike svojega življenja Bogu in čakati na njegov odgovor in potem nadaljevati pogovor z njim – osebna vera,

– darovati sebe, svoje telo, bližnjim.

Skupno smo torej prehodili pribl. 115 km, aktivne hoje je bilo okrog 30 ur. Volkov in medvedov nismo srečali, čeprav so bili nenehno v naših mislih in pogovorih. Dež nas je ohlajal samo nekaj zadnjih kilometrov poti, oblaki so nam večinoma prihajali na pomoč, kadar nismo hodili po gozdu. Recite, kar hočete, bili smo naprej vzeti, kar se tiče vremena. In kar pride samo po sebi, vsi smo se malo stanjšali.

Koliko žuljev je imel vsak od nas, pa vam ne povemo. Pridite pogledat sami. Zagotavljamo vam, da je izkušnja lepa in vredna vseh naporov. Hvala Bogu, in Viliju, za to izkušnjo! Bolj skuliranega tipa, kot je bil naš vodnik Vido, ne boste našli. Hkrati pa se mu za njegovo odgovornost, izkušenost in občutek varnosti vsi iskreno zahvaljujemo. Se vid’mo še kdaj.

Zapisal Vito.



 

Duhovni odmik s postenjem na Krku, septembra 2019

VEČ O  DUHOVNIH ODMIKIH S POSTENJEM:

Krk, 6. do 15. september 2019

PRIJAVA

Poletno postenje na Krku omogoča poleg hranjenja z resnično hrano, ki oživlja in je Gospod sam, tudi veselje ob obilju sonca, plavanja in dobre družbe.

Prijave so možne tudi na: p.vili.lovse@gmail.com

ali na tel.: 041 955 219 (Karmen)

ODKRIVANJE NEPREMAGLJIVEGA  VESELJA

35-DSCI0066

Si želite oddih nekoliko drugače? Sonce, morje ali hribi, dobra družba in obilje duhovne hrane nam bo vsem kazalo pot v zdrave odnose do sebe, Boga, bližnjega in narave. Postenje traja 10 dni ob vodi, sadnih in zelenjavnih sokovih ter čajih in juhah. Post obnavlja, poživlja in čisti vsako izmed milijonskih celic, ki sestavljajo naše telo, zato ima veliko zdravilnih učinkov.

Post spodbuja notranje razpoloženje za poslušanje Kristusa in prehranjevanje z njegovo besedo odrešenja. S postom in molitvijo mu dovolimo, da pride potešit najglobljo lakoto, ki jo doživljamo v notranjosti: lakoto in žejo po Bogu. Cilj posta je torej jesti resnično jed, ki je izpolnjevanje Očetove volje.

Voditelja: p. dr. Viljem Lovše DJ in ga. Karmen Kristan

voditelja1.jpg

VIDEO-AUDIO PREDSTAVITEV:


MNENJA UDELEŽENCEV:

Prišel sem kot veliko namrščeno »prase«, odhajam kot nasmejan pujsek. Proces je bil podoben temu kot da bi vsi v šoli pisali najboljše. Ni poražencev. Zahvala za to razkošje gre Bogu. Božja ljubezen je vodila Vilija in Karmen, pa tudi vse nas. Prvič sem bil v skupini, kjer mi ni šel nihče na jetra. Na hrano sem pomislil le toliko kot je potrebno, tako kot včasih na kmetih. Ko pridem domov bom spet, kot v študentskih letih, z užitkom ugriznil v repo.

Več mnenj udeležencev 


Še nekaj misli o postenju:

Jesti in goltati pomeni grabiti in povečevati svoje imetje ter samozadostnost. Takšen način vedenja se kaže v celotnem bitju človeka. Na drugi strani pa ne jesti, ne požirati pomeni ne grabiti, se odpovedati. Tudi ta izbira zajame celotnega človeka in potrdi polnost tega, kar sem, ne tega, kar imam. S postom človek zmanjša svojo življenjsko moč in s tem izraža vero v Božjo pomoč, s tem rasteta njegova vera in zaupanje v Gospoda. S postom se človek odpre v držo sprejemanja, postane lačen, lačen Boga. S postom sem solidaren, združim se s tistim, za katerega se postim, postajam usmiljen. Nikdar se ne postimo proti nekomu, vedno za nekoga. Starodavni preroki in mnogi svetniki so se postili, da bi prišli v tesnejši oseben stik z Bogom, s seboj, drugimi in stvarstvom.

Glavna vrednost posta je duhovna, z resničnim postom  se trudimo živeti Božjo voljo za naše življenje. Post ozdravi mnoge bolezni in obriše slabe vplive telesa, odžene demone in zapodi slabe misli. Post dela čudeže.  Ljudje se spravijo in se začnejo sprejemati z ljubeznijo, s katero so obdarovani. Post je tudi odlično sredstvo  za nove začetke, da spet začutimo prvotno ljubezen in odločno stopimo na pot spreobrnjenja.

Kristus  je zmagovalec s postom. Tudi kristjani lahko ob postu z Njim premagamo svoje notranje sovražnike. Post nam omogoča moliti tudi s telesom, je klic telesa k Bogu. Post okrepi molitev. Še posebej prošnjo. Kadar hočemo moliti za poseben namen, za potrebe nekoga, je še posebej pomembno in priporočljivo vključiti post. Tedaj molitev ni le razumska, ne ostane le pri nekaj mislih ali besedah, ampak vključuje celotno življenje. Post simbolizira podaritev samega sebe Bogu, izpraznitev samega sebe in izročitev. S postenjem vernik prizna, da se ne more braniti le s svojimi močmi in da je popolnoma odvisen od Boga: to je izkušnja duhovnega uboštva.

Odmik za moške v divjino “A SMO, A NISMO?

15. do 19. junij 2019,

od Iga pri Ljubljani do Ilirske Bistrice

Prijava preko spletnega obrazca  

Možakarji, ki imate čas in radi poglabljate svoj enkratni jaz v hoji in potu svojega obraza sredi Božje narave, dobrodošli. Ali smo, ali nismo? To bo delovni naslov, ki nam bo pomagal narediti korak naprej v zavedanju naše resnične istovetnosti. Božji sogovorniki in sodelavci smo.
Vsa narava nam govori o tem. V hoji se odpreta uho in oko srca. Seveda ne gre brez rame ob rami in poti, ki se odpira pred romarji. Vstopamo v globine iz katerih so zajemali naši dedje in pradedje na tej zemlji. Število je omejeno na 12 možakarjev.

Duhovni odmik v tišino TIŠINA BOLI, KER ZDRAVI

Doživljamo se kot ujetniki praznine, neprijetne tišine in dolgočasja. Navadili smo se na hrup raznih medijev. Tišina nas boli in moti. Ropot medijev, podob in splošna duhovna onesnaženost so postali naš bivalni prostor. Namesto raja, živimo vsakdanji pekel. Vztrajanje v odnosih se nam zdi vse težje in neizvedljivo. Poslušanje sebe in drugega je pravi izziv. Si ga upaš sprejeti?

Nazarje, 25. do 30. junij 2019

PRIJAVA

Različne znanosti ugotavljajo, da je korenina vseh bolezni stres ali strah. Hiter ritem življenja, vpetost v službo in pehanje za vsakdanji kos kruha, izkoriščanje družbenega sistema, ki temelji na ekonomizmu, vse večja nebogljenost v medsebojnih odnosih in ne obvladanje umetnosti dobre komunikacije, pritiski s strani medijev in umetno prebujen strah zase in še in še. Vse to nam lahko jemlje sapo in veselje do življenja. Pozabimo na lepoto, hvaležnost, zastonjskost, pozornost, nežnost, dobrohotnost.

Pravimo, da se naše notranje jedro izprazni. Doživljamo se kot ujetniki praznine, neprijetne tišine in dolgočasja. Navadili smo se na hrup raznih medijev. Tišina nas boli in moti. Ropot medijev, podob in splošna duhovna onesnaženost so postali naš bivalni prostor. Namesto raja, živimo vsakdanji pekel. Zaradi hitrosti se ne moremo več ujeti, se zavedati svojega srca in sebe, kaj šele drugih. Vztrajanje v odnosih se nam zdi vse težje in neizvedljivo. Poslušanje sebe in drugega je pravi izziv, ki se ga ne upamo vsak dan lotiti. Če čakamo na počitnice se lahko zgodi, da bo vsega preveč naenkrat in ne bomo zmogli. Številni se zaradi tega najbolj bojimo skupnih počitnic z najbližjimi. Ne želimo si več resničnega stika s seboj, niti z bližnjimi, kaj šele z naravo in vso lepoto, sredi katere vsak dan odpremo svoje oči, potem, ko nas Stvarnik ponoči obnovi in nam povrne moči. Duhovni odmik v tišini je nova priložnost, ki si jo podarimo za lepše in bolj pristno življenje. Ne gre za beg, ampak za približevanje Zakladu iz katerega lahko živimo svojo stresno vsakdanjost. Ali hočem? Morda še ne letos? Morda še ne sedaj? Ali me mora res še bolj stisniti v kot in mi podreti še nekaj odnosov, me zapreti v še nekaj dodatnih depresij in stisk? Tihi spremljevalec mojega življenja me spoštljivo pričakuje, da bi me okrepil. Lahko mu dam priložnost. Duhovni odmik v tišini je ponujena roka za korak naprej v skrito kamrico, kjer me greje Sonce, ki ga nihče ne more ugasniti. Povezuje me z menoj in z vsemi ter vsem kar živim. Kaj se mi zdi? Ali hočem?

IMG_0770

Opis programa: 

–  duhovni nagovori voditelja, – osebno delo (premišljevanje ob vprašanjih in prejetem besedilu), vsakodnevni pogovor z voditeljem, – podelitev osebne izkušnje,- poglobljena sveta maša, – možnost spovedi, – osebna in skupna molitev.

V tišini se zavem kdo v resnici sem. Postane zgovorna in topla in oživlja. Vsako mojo besedo, vsak pogled in vsako dejanje. Ni boljših počitnic. Nič nas bolj globoko ne sprosti in ne obnovi kakor Tišina Besede, ki je postala Človek, da nas zajame v Božji način človeškosti.

Enovečerno taborjenje očetov in otrok v Kančevcih

V Kančevcih organiziramo med  28. in 29. junijem 2019 (iz petka na soboto) enonočno taborjenje za očete in njihove otroke (osnovnošolske, predšolske, deklice in fante) 

Če vas zanima, se lahko pridružite. 

Postavili bomo šotore, zakurili in kaj spekli

Seveda, če bo primerno vreme.

Taborjenje bo poleg doma v Kančevcih, tako da imamo vodo, wc in streho, če nas preseneti  karkoli.

Če vas zanima, mi prosim sporočite do nedelje 23 junija,
da bomo priskrbeli pravo količino hrenovk za peko 🙂

Četudi nimate šotora, ni panike. Nekaj jih imam na zalogi za posoditi.

Za več informacij sem na voljo preko emaila janez.bohanec@gmail.com