Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Karlo

Članek za Cerkev danes: Novi pastoralni izzivi – moška duhovnost

Po prvem vseslovenskem srečanju mož, sinov in očetov, ki je bilo v soboto 14. aprila letos pri sv. Jožefu v Ljubljani je primerno, da pogledamo, kaj ta dogodek kot tudi sama pastorala mož pomeni za današnji čas in družbo, kaj za Slovensko Cerkev, katere priložnosti prinaša in obenem tudi izzive. Srečanje je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupinami mož sv. Jožefa in Mednarodnim združenjem mož sv. Jožefa.

Nekaj o izrazih

Pojem »pastorala mož« pogosto najdemo v povezavi skupaj z izrazom »moška duhovnost«. Na tem mestu nimam namena natančneje definirati, kaj pomeni prvo in kaj drugo. Za to bi potrebovali več prostora. V izogib nesporazumom je prav, da povemo, kaj to ni. Pastorala mož ne pomeni neke nove kategorialne pastorale, ker moški niso neka posebna kategorija ljudi v posebnih okoliščinah kot npr. bolniki, zaporniki, vojaki, policija … Pastorala mož vključuje vse moške ne glede na poklic, stan, življenjske okoliščine in status. Posveča se vprašanjem, s katerimi se srečuje praktično vsak moški v svoji duhovni in osebnostni rasti in so nekako tipično moška. Od tod tudi izraz »moška duhovnost«. Te ne smemo razumeti kot neko posebno vrsto duhovnosti, saj ne obstaja moška in ženska duhovnost kot taka. Tudi ne gre za kakšno »mačistično teologijo« kot nasprotje bolj znani »feministični«. To ni duhovnost, ki bi jo umestili ob bok drugim duhovnim tokovom, kot je npr ignacijanska duhovnost, benediktinska ali frančiškovska … Bolj kot to označuje predvsem način, kako se moškemu postavljajo vprašanja, ko išče svojo poklicanost, svojo identiteto moža in očeta, ko se sooča s svojimi slabostmi, kako kot moški vstopa v odnose z drugimi in z Bogom. S pomočjo drugih odkriva, kakšen je moški, ustvarjen po Božji podobi in k čemu je poklican. Glede na porast moških skupin v Cerkvi v zadnjih letih bi lahko rekli, da pastorala mož odgovarja na nekatera bistvena življenjska vprašanja moških katoličanov in dobiva zato vedno večjo vlogo v življenju Cerkve.

Začetki pastorale mož

Prvi odmik za moške sta pripravila jezuita p. Viljem Lovše in p. Damjan Ristič v Repnjah l. 2008. V teh desetih letih je šlo skozi odmike za moške že na stotine mož. Jeseni 2011 je pod vodstvom p. Vilija pri sv. Jožefu v Ljubljani nastala prva skupina Mož sv. Jožefa. Kasneje so po vsej Sloveniji začele nastajati še nove, tudi po zgledu in metodi Mednarodnega združenja mož sv. Jožefa.

To pa ni prvi poskus pastorale mož pri nas. Izjemno zanimiva in žal povsem spregledana je ostala izkušnja beltinškega župnika Janka Škrabana, ki je v zgodnjih osemdesetih letih 20. st. v Beltincih začel s katehezo očetov. Kot sam pravi, je ob desetletnem opazovanju prišel do presenetljivega statističnega podatka: kjer oče ni stal ob strani pri verski vzgoji svojega otroka in je to prepustil materi, so se vsi ti otroci po končani osemletki Cerkvi povsem odtujili, čeprav so bili prej morda zelo vključeni v župnijsko življenje. Spoznal je, da je od očeta odvisna ohranitev otrokove vere v mladostni dobi in da mati nikakor ne more odločilno vplivati na ohranitev vere svojih otrok. »Očetje so stebri in kažipot vere v mladosti svojih otrok« (Škraban 1981, 151).

Začel je načrtno delati z očeti. Organiziral je srečanja očetov vseh otrok 7. in 8. razreda osemletke. Vsak drugi mesec je imel poseben verouk samo za očete teh otrok in imel neverjeten obisk ter zanimanje, ki ni splahnelo. Pridobili so dragocena spoznanja ter izkušnje. Predlagal je, da izvedenci verskega življenja mladostnikov te izkušnje tudi teoretično utemeljijo. Očetje so si želeli izdajo »katekizma za očete«, ki bi jim pomagal spoznavati samega sebe, kaj je oče, kakšne dolžnosti ima do družine in kako naj pomaga otroku na poti v življenje. Zanimivo je, da ti pozivi praktično niso imeli kakega odmeva v Cerkvi in da njegove izkušnje ni nihče posnemal.

Današnje skupine mož, ki se porajajo na župnijski ravni, imajo prednosti malih občestev, omogočajo katehezo odraslih in se v njih kalijo novi laični voditelji. To so cilji, ki jih Slovenska Cerkev bolj ali manj neuspešno zasleduje praktično od 2. vatikanskega koncila dalje.

Prvo vseslovensko srečanje

Na prvo vseslovensko srečanje mož, sinov in očetov, 14. aprila 2018 je prišlo ok. 200 mož iz vseh koncev Slovenije. Srečanje, ki je potekalo pod geslom »Tukaj sem, pošlji mene!« Analiza izpolnjenih anket je pokazala, da je bila večina udeležencev poročenih očetov, prišli pa so tudi ločeni, samski in vdovci. Poleg nadškofa Stanislava Zoreta je somaševalo še 11 duhovnikov. Polovica udeležencev je bila včlanjenih v določene skupine mož, polovica pa ne. Prav tako jih je polovica tudi potrdila, da v njihovi župniji ali kraju obstaja skupina za može. Največ mož (skoraj dve tretjini) je prišlo iz področja ljubljanske nadškofije, sledila je koprska, ostale pa so bile precej izenačene, le za murskosoboško ni podatka.

Praktično vsi udeleženci so izrazili željo, da se prihodnje leto ponovno organizira tako srečanje. Ob tem seveda ne gre le za enkratno srečanje, ampak za zagon sistematičnega pristopa v pastorali moških in za novo evangelizacijo v Slovenski Cerkvi preko mož, sinov in očetov. Taka srečanja spodbudijo može, da se vključijo v že obstoječe skupine in da se oblikujejo nove, kjer jih še ni.

Pastoralne priložnosti in izzivi

Dogodek in porast moških skupin je vsekakor potrditev, da je pastorala mož nujnost našega časa in da moramo na to potrebo v Slovenski Cerkvi odgovoriti. Pred nami se kažejo nove pastoralne priložnosti za katehezo odraslih mož in novo evangelizacijo preko teh malih občestev. Če ugotavljamo, da nove evangelizacije ni mogoče načrtovati preko ustaljene kateheze otrok veroučencev, se sedaj poraja možnost za nov, drugačen in neposreden pristop do odraslih mož in očetov, ki so po svoji vlogi steber družine in zato tudi njeni duhovni voditelji.

Pred nami je izziv, da zaznamo potrebe, vprašanja, stiske in izzive, s katerimi se srečujejo današnji moški v svojem vsakdanjem življenju. Ti očitno še vedno iščejo nek varen prostor, kjer bi se utrdili v veri v Boga, v vlogi moža in očeta in zaživeli življenje iz vse polnosti. Kolikor jim bomo v Cerkvi omogočili ta prostor, da možje zaživijo v sebi iz moči, ki jim jo Bog podarja, toliko bo Cerkev zaživela iz novih moči, ki jih bo v bodoče še kako potrebovala, še posebej v luči naglega upadanja števila duhovnikov.

Luka Mavrič

Literatura:

Škraban, Janko. 1981. Očetova vera. Cerkev v sedanjem svetu, 151.

Romarski duhovni odmik “Po Ignacijevih stopinjah” v Španijo 2018!

Romarski duhovni odmik po potekal od ponedeljka, 16. julij zjutraj do četrtka 26. julija popoldne leta 2018. Organizira ga slovenski jezuit p. Viljem Lovše s sodelavci.

Želiš začeti osebni stik in odnos z Bogom in spoznati ljudi, ki že hodijo po tej poti? Lahko si “oddaljen” kristjan, ki še ni čisto obupal nad lepoto naše vere. Morda pa si želiš samo potovati, se naužiti veselja do življenja, si odpočiti v dobri družbi in spoznati nekaj lepote Božjega sveta? Ali pa želiš romanje podariti svojemu sorodniku za obletnico življenja, poroke, krsta ali birme? Morda želiš posvetiti nekaj časa sebi in svojim najdražjim, znova zasnubiti svojo ženo ali okrepiti medsebojno sprejemanje, naklonjenost in spoštovanje? V vsakem primeru si dobrodošel. S seboj lahko vzameš vso družino ali pa prideš sam, s prijateljem, prijateljico. Vsako leto smo presenečeni nad tem kako dobro se imamo, četudi na začetku nismo poznali nikogar.

vili9Cena romarskega duhovnega odmika je 600 evrov. Cena vključuje avtobusni prevoz po programu, 6 polpenzionov v hotelih ter štiri polne penzione v preprostih prenočiščih (redovna hiša), lično barvno romarsko knjižico, vstopnine po programu, nezgodno zavarovanje in organizacijo izleta. Možno je doplačilo za zdravstveno zavarovanje z asistenco ELVIA (10 evrov) in za zavarovanje rizika odpovedi potovanja (14 evrov).

Pripravljalno srečanje, ki je obvezno za vse udeležence, bo potekalo v nedeljo, 1. julija 2018, ob 16.00 pri sv. Jožefu v Ljubljani.

PRIJAVEhttps://goo.gl/forms/oitYaTypJ86A00pl1

Dodatne informacije:

https://vimeo.com/133966233

-http://www.youtube.com/watch?v=v_pdUUMNSas&feature=youtu.be

http://ignacijevdom.si/romarske-dv-po-ignacijevih-stopinjah/

http://ignacijevdom.si/blog/2016/08/02/odmev-romarske-duhovne-vaje-po-ignacijevih-stopinjah-v-letu-usmiljenja-2016/

pri p. Viljemu Lovšetu: viljem.lovse@gmail.com, GSM: 041 632 626.

Program

Ponedeljek, 16. julij 2018

Zbiranje pri sv. Jožefu v Ljubljani ob 5.45 uri zjutraj. Ob 6. uri odhod proti Nici  v Franciji.  Vsak dan si ob vsebini romarske knjižice vzamemo vsaj pol ure časa za tišino in osebno premišljevanje ali molitev, v katero nas uvede eden od voditeljev s krajšo razlago. S tem se ob zunanjem odpravimo tudi na glavno romanje našega življenja, ki je notranje romanje srca, pot v Božjo zvestobo in sočutje. Bog namreč čaka, da mu v srcu damo besedo in dovolimo, da nam pokaže vse kar dela za nas. Vsak dan vsi skupaj zajamemo moč iz svete maše. Ves čas romarskih duhovnih vaj je možnost tudi za osebni pogovor (ali spoved) z voditeljema. Zelo spodbujam tudi osebne pogovore med romarji.

Torek, 17. julij 2018

Po zajtrku v Nici odhod proti Lurdu. Med potjo se ustavimo in sprostimo v Carcasonnu. V nadaljevanju si ogledamo film o Bernardki in dogodkih v Lurdu ter zmolimo rožni venec po namenih s katerimi smo šli na romanje. V Lurd prispemo ravno za večerjo ob 19.00. Po večerji se odpravimo k Marijini votlini in opazovat procesijo z lučkami. Nočitev v hotelu z dvema zvezdicama (večina po dva, nekaj pa tudi po trije v sobi).

Sreda, 18. julij 2018

V Lurdu se po maši narodov ob 9.30 v velikanski podzemni baziliki skupaj odpravimo na križev pot. Sam sem se na tem križevem potu pred leti odločil za duhovništvo. Vsako leto se mnogih romarjev še posebej dotakne. Popoldne je prosto in lahko vsak izbere svoj program (toplo priporočam kopanje v lurški vodi, na gradu je čudovita muzejska razstava življenja skozi čas, nad Camp de jeune je vrh hriba, ki ga je možno osvojiti, v samem Lurdu je še nekaj točk iz Bernardkinega življenja, muzej voščenih lutk znanih osebnosti in še kaj se najde). Po večerji se udeležimo procesije z lučkami.

Četrtek, 19. julij 2018

Po zgodnji jutranji maši v votlini Lurške Marije se odpeljemo proti Španiji in imamo na avtobusu premišljevanje. V San Sebastianu, najbolj znanem mestecu kantabrijske obale, lahko plavamo in se sprehodimo po lepem mestecu ali po dolgih peščenih plažah. Za kosilo poskusimo tipični način prehranjevanja v tem času: tapas para picar. Zvečer pridemo v Loyolo, kjer bomo spali pri sestrah, ki nam bodo naslednji dan poleg zajtrka in večerje pripravile tudi kosilo. Ni vroče. Vreme je prijetno in prostori čisti.

Petek, 20. julij 2018

Po zajtrku se odpravimo v rojstno hišo sv. Ignacija Lojolskega. V kapeli, kjer se je spreobrnil, imamo sveto mašo. Dovolj časa bo za oseben ogled in molitev. Popoldne po 13.00 imamo dve možnosti: kdor želi, lahko ostane v Loyoli in se posveti osebnemu premišljevanju ali pa skoči na bližnji vrh Xoxote, kjer stoji Ignacijev kip; ostali se z avtobusom odpeljemo v obmorsko mestece Zarautz, ki ima zelo dolgo mivkasto plažo, primerno za sprehod ali plavanje v atlantskih valovih. Pred večerjo si skupaj v krogu razdelimo vtise iz dotedanje poti.

Sobota, 21. julij 2018

Po zajtrku se odpravimo v rojstno hišo svetega Frančiška Garateja, ki je bil tristo let po Ignaciju njegov sosed. Na seniku imamo sveto mašo.  Približno ob 11.00 se odpravimo na plažo v Zarautz, kjer se do 16.00 kopamo ali sprehajamo po plaži. Pater je na razpolago za spoved ali pogovor. Nato se odpeljemo proti tisočletnemu benediktinskemu samostanu Leyre v Navarri in se tam udeležimo petih večernic ob 19.00. Ob 20.00 se odpeljemo v osem kilometrov oddaljeni kraj Javier. Krasi ga izredno lepo urejen grad, v katerem se je rodil največji misijonar in zavetnik vseh misijonarjev Frančišek Ksaver. Spimo v dveh velikih sobah, moški posebej, ženske posebej, vsak v svoji postelji. Ob 21.00 imamo večerjo, po večerji pa prijetno večerno druženje in petje pred gradom.

Nedelja, 22. julij 2018

Zjutraj začnemo dan ob 8h s sveto mašo. Po zajtrku si od 10.00 do 12.30 ogledamo grad in se pobliže srečamo z življenjem velikega misijonarja. Po kosilu ob 14.00, ki ga tako kot vse obroke pripravijo gostitelji imamo spet dve možnosti: nekateri si vzamejo čas zase in ostanejo v Javieru; ostali pa se, skupaj z voditeljem v avtobusu odpravijo na bližnje akumulacijsko jezero, kjer se prijetno naplavamo. Med tem časom je spet priložnost za osebni pogovor ali spoved. Ob 19.00 smo spet na petih večernicah benediktincev v Leyru. Po večerji je spet možnost za skupno druženje ob zabavnem večeru.

Ponedeljek, 23. julij 2018

Zjutraj ob 7.30 imamo najprej mašo v čudoviti kapelici z alabastrnimi okni na gradu, kjer se poslovimo od smejočega Kristusa, ki je ob smrti sv. Frančiška na daljnem Sancianu na Kitajskem potil krvavi pot. Po zajtrku se odpeljemo proti Montserratu v Kataloniji. Na Montserrat se iz podnožja v dveh urah vzpnemo peš do benediktinskega samostana, kjer spimo v hotelu Abad Cisneros (tri zvezdice), ki se nahaja poleg samostana. V svetišču se nahaja kipec črne Marije “Morenete”, ki so ga leta 880 našli v skalah te gore. Pred tem kipom je sv. Ignacij Lojolski odložil svojo viteško opremo, vso noč prečul v molitvi in se oblekel v raševino. Po večerji ob 20.00 imamo čas za lep sprehod in uživanje miru ob samostanu in sončnem zahodu. Spimo v sobah po dva skupaj. Hrana je odlična.

Torek, 24. julij 2018

Zjutraj se odpravimo z avtobusom v Manreso, kjer je sv. Ignacij, že kot romar, preživel enajst mesecev. Na podlagi svojih molitvenih izkušenj je v tem času sestavil slavno knjižico Duhovne vaje, ki že pet stoletij mladim in starim kristjanom omogoča z večjo močjo zajemati iz osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ob prihodu imamo najprej mašo v votlini, v kateri je svetnik bival, nato pa si ogledamo še kraje, na katerih je imel odločilna razsvetljenja. Ne bomo izpustili ostalih zanimivosti Manrese, kot sta npr. star rimski most nad reko Cardoner in katedrala. Popoldan imamo prosto na gori Montserrat. Vsakdo dobi navodila z možnostmi za popoldanski sprehod. Ves dan bo možnost za osebni pogovor in spoved.

Sreda, 25. julij 2018

Zjutraj ob 7.00 imamo mašo v kapelici za Marijinim kipom. Po zajtrku odrinemo proti Barceloni, kjer si ogledamo notranjost Gaudijeve cerkve Sagrada Familia. Popoldne imamo prosto za ogled Barcelone (Aquarium, Rambla, plavanje na obali, čudovita katedrala, še posebej pa cerkev Santa Maria del Mar, kjer je Ignacij učil otroke in prosil miloščino, ki jo je potem delil z reveži). Zvečer ob 21.00 se odpravimo proti domu in se vozimo vso noč.

Četrtek, 26. julij 2018

Med 16.00 in 18.00 prispemo v glavno mesto »raja pod Triglavom«. Utrujeni, a z globljim zavedanjem tega, kar je v življenju zares pomembno in na čemer lahko ustvarjalno gradimo vse svoje odnose na tak način, da bo srce malo bolj živo gorelo.

Naš Bog je ogenj, ki očiščuje

Binkošti

Za binkošti sta značilni dve podobi: ognjeni jeziki, ki se prikažejo nad glavami apostolov, in ogenj, o katerem se moli: »Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.« Ogenj izraža posebno značilnost pogovora med Očetom in Sinom, to je, da z nami delita svojo skrivnost, ki vname človeško srce, tudi tvoje in moje.

Sveti Duh omogoča, da zaznavava Božjo voljo kot dobro za človeka. S tem najinemu srcu omogoči, da spet lahko doživlja, kako je ogenj Božje ljubezni, ki naju doseže v Jezusu, resničen in pomemben za najino življenje. V moči Svetega Duha lahko spoznava Jezusovo skrivnost, ki z vso močjo kaže Božjo ljubezen do človeka. On deli to skrivnost z nama. Če najino srce to zaznava, ne bova mogla živeti drugače, kakor v moči te ljubezni. Drugim ne bova mogla kazati kaj drugega kakor Božjo ljubezen. In to vse do skrajnih mej sveta. Odgovorna sva za pričevanje. A tega pričevanje ne doživljava več kot dolžnost ali breme, ampak kot obilje, ki se razliva samo od sebe. Sveti Duh tvoje in moje srce napolnjuje z Jezusom, vse dokler ne zasije vsa njegova resnica, vse dokler popolnoma ne osvoji tebe, mene in vseh. Pričevanje je posledica obilja in razodevanja sijaja Božje ljubezni. Ni dolžnost.

Na podlagi tega lahko razumeva tudi podobo ognjenih jezikov. Vsem očitno dejstvo na zemlji je, da smo si ljudje zelo različni in da smo razpršeni. Govorimo različne jezike. Ali je to dobro ali slabo?

Sveto pismo poda dve razlagi. Prva je pozitivna: po vesoljnem potopu je Bog hotel, da bi ljudje bivali na zemlji v svoji različnosti (1 Mz 10). Druga je negativna: Bog je ljudi obsodil na različnost zato, da se ne bi združili proti njemu (1 Mz 11 – pripoved o babilonskem stolpu).

Z različnostjo, ki jo doživljamo kot nevarnost, se lahko soočamo na dva načina: z gospodovanjem, s katerim različnost zatremo (tako običajno delamo ljudje in ustvarjamo suženjstvo: babilonski stolp je služil podjarmljenju drugih ljudi in zanikanju Boga kot Očeta vseh ljudi). Drugi način soočanja z ogrožajočo različnostjo pa je sožitje. Vsak je povabljen, da prispeva svoj delež k skupnemu svetu. To je Božja volja. Bog je namreč Oče vseh.

»Da, Gospodov duh napolnjuje ves svet, in ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas« (Mdr 1,7). Ko se na binkoštni praznik nad apostoli pojavijo ognjeni zublji, je s tem jasno oznanjeno: od tega trenutka naprej lahko vsi vidijo, da je Božje delo v tem, da ljudi povezuje. Božje delovanje je resničnost njegove ljubezni do ljudi, ki je v Jezusu postala vidna in dosegljiva. Ta čudež na binkošti postane telesen in vsak sliši razglašati Božje delovanje v svojem maternem jeziku. To pomeni, da je vsak jezik in vsak človek v svoji različnosti poklican oznanjati in razglašati eno in isto stvar. Isti čudež stori Božji Duh v naših srcih, ko jih prepriča, da se odločijo za ljubezen in odprejo svojo različnost za sožitje. Na tak način najino srce doživlja in razglaša Božjo ljubezen, ki napolnjuje vsako človeško srce. Če to dogajanje prepoznavava, ga omogočava in pospešujeva, kar pomeni, da sva prejela in delujeva v moči Svetega Duha. Ta naju ne more voditi drugam kakor v spoznavanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je največji pričevalec Božje ljubezni človeka. Ko apostoli pri soočenju s svojimi preganjalci izberejo Jezusovo ljubezen, ne izberejo le tega, da so na njegovi strani, ampak izberejo tudi, da so na strani ljudi, ki lahko iz njihove ljubezni prepoznajo delovanje Božjega sijaja.

P. Viljem Lovše

Kaj se zgodi, ko moškega v glavo zadene lastna norost?

VILI LOVSE

“Ko nisi več nič, se zaveš, kaj si naredil iz sebe,” pravi jezuit p. Vili Lovše

Jezuit p. Vili Lovše se veliko ukvarja z moško duhovnostjo. Pravi, da moški včasih potrebujemo vse življenje, da se nam kaj posveti. Ena temeljnih zavor pri rasti osebnosti je zaverovanost vase. “Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli,” pravi p. Vili.

Stereotipna slika v nedeljo dopoldan pred cerkvenimi vrati: nekaj moških v pogovoru ali ob cigareti. Pripeljali so žene ali mame, v cerkev pa ne gredo. Zakaj?
Ni recepta. Moški smo se po industrijski revoluciji, tudi že prej, distancirali od Cerkve. Če hodiš v cerkev, je sramota, pri nas pa sploh. Tudi v Evropi. Mislim, da je ta pojav tudi sad tega, da se je šla Cerkev oblast.

To se ljudem upira, moškim pa sploh. Pristali smo pri tem, da je duhovnost bolj ženska. One intuitivno zaupajo Bogu, vedo, da je, ne glede na to, ali smo duhovniki privlačni. Adam ni slišal notranjih vzgibov, Eva jih pa je. Moški smo naravnani na učinkovitost in zunanjost. Moč in pomembnost dobimo, ko obvladujemo stvari, ko smo učinkoviti, ustvarjalni, ko delamo spomenike, članke, otroke …

Z industrijsko revolucijo je moški izostal iz vere in vzgoje otrok. Vzgojo in vero  je prevzela mati. Po dveh velikih morijah svetovnih vojn je bilo pobitih ogromno moških, zato so matere prevzele tudi moške vloge. Posledice nosimo še danes.

Tudi Bog je bil večkrat zlorabljen za gospodovanje in ustrahovanje, kar je hujše od tega, da se ateizem naredi za absolutnega vladarja.

VILI LOVSE

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Katera zloraba je bila po vašem najhujša?
Vero smo pripeljali tako daleč, da smo ljudi držali v šahu. Če so mladi ob koncu tedna plesali, v nedeljo niso smeli k obhajilu. Škof je pa živel v vili, poleg župana. Cerkev je postala državna religija, bili smo podaljšek gumijevke. To je popolnoma skregano z evangelijem.

Vera je, da Jezusa dejansko doživiš kot osebnega sogovornika in Odrešenika. Religija pa je spoštovanje pravil, da boš dobil ta ali oni položaj. Če zelo grobo poenostavim: komunizem je to le malo obrnil, Boga “vrgel dol”, preostalo je bilo enako. To je zloraba. Nisi več samostojen, ne odločaš se več sam, kaj boš naredil z življenjem, ki je dar.

Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli. Vse, kar moški primemo, zlorabimo v to smer. Tako ateizem, vero, kot na primer da se šef v tovarni gre Boga … Ko se greš nekaj, kar nisi, izgubljaš človeškost in bistvo.

VILI LOVSE

LOJZE GRČMAN

Kakšen je torej dober šef?
Kdo je šef? Nekdo, ki spodbuja druge, da skupaj naredijo nekaj dobrega. Če  šef gleda le na svoj dobiček, je najprej uničil sebe kot človeka. Robotiziral se je, izklopil je življenje. Tega se

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Ker ti je oče posredoval besede in te naučil. Nisi izgubljen revež, ki se bori za goli obstanek, potopi vse okrog njega in še sam utone. Če za cilj postavim fizično bivanje, sem nesrečnik, ki se spravlja v nesrečo. Svoje kože ne bom rešil, tudi če si prizadevam za to, da bi jo.

Vera je bila torej prisila, oče moškim vere ni prenesel, župnika so se naveličali. Češ, kaj nam bo govoril ta v krilu, ki nima otrok, ne ve, kaj je življenje, malo mašuje in nič ne dela.

O moških, ki pobegnejo ob prvi nevihti

Kako torej ustrezno pristopiti?
Problem je globlji od cigarete pred cerkvenim pragom med mašo. Gre le za odraz tega, da se vera moškim zdi brezzvezna. Mi smo preveč kratkovidni, da bi rešili problem.

Saj Bog dela. Odločitev vsakega posameznika pa je, ali bo Bog njegov sogovornik ali ne. Ni bistvo v tem, da bi vsi moški hodili maši. Nikoli niso, nikoli ne bodo in ni treba. Čeprav si človek želi, da bi vsi vedeli, kakšno svobodo in dostojanstvo nam je dal Kristus.

To gre vselej na osebno raven, prek odnosov. Neumna je želja, da bi bila Cerkev družbena velesila in bi silila ljudi. Bog nagovori na primer po drugem ali po preizkušnjah, da resno računa nate. Ozdravi te obupnega strahu zase, nasilja, posesivnosti, sebičnosti … Moški potrebujemo včasih vse življenje, da se nam to posveti.

VILI LOVSE

LOJZE GRČMAN

Kakšen račun tedaj izstavi življenje?
Ko sebe sprazniš do onemoglosti, ko postaneš že na pol žival, robot. Ko te zaduši lastno zlo. Življenje vidiš v ruševinah. Toliko in toliko ljudi si onesrečil, žene nimaš več, otroci te ne marajo. Koliko sodelavcev si pohodil, da si prilezel na vrh?

Alkohol, samomorilske misli, sebe ne moreš več pogledati v ogledalo. Lastna norost te zadene v glavo. Naredil si jo sam s svojo sebičnostjo, teroriziranjem, napihovanjem. Ker nas niso naučili, da če svoje življenje razdeliš, ga ne moreš izgubiti.

A to, da je življenje težko, ni nič posebnega. Danes mladi fantje ob prvi težavi znorijo. Mama gre na fakulteto s sinom, da ga bo vpisala. Kakšen moški bo tak fant postal?

Vseslovensko srečanje mož

Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani bo 14. aprila gostila prvo vseslovensko srečanje očetov, mož in sinov z naslovom Tukaj sem, Gospod, pošlji mene! Več v videu.

Kako izstopiti iz vloge žrtve, v katero se kristjani pogosto postavimo sami?
Gre za skušnjavo. Če sem žrtev, pomeni, da se vseskozi borim proti nekomu, da zamerim. Tisti, ki ga imam za sovražnika, je moj edini gospodar.

Tudi Bog ne more priti zraven. Človek je ujetnik svoje zamere. Sedanjosti nima, ker je poudarjena le preteklost. Dokler zameri in sovraži, svojega življenja ne more graditi. Vseskozi se bori proti s tem, kakšen naj bi bil drug človek, a ni. To sta vrtenje okrog sebe in notranja slepota.

V tem položaju tudi sebe ne sprejema – postaja  potuhnjen, krivičen, zoprn.  Svoje lastne težave sovraži v drugem. Zla pri sebi ne vidi, tolče po drugem. Vsakemu moškemu v taki situaciji Bog želi odpreti oči, po posledicah, trpljenju, ki ga njegova drža povzroča. Vabi ga v novo veselje in hvaležnost. Čaka, da odkrije svoj dar in iz njega kaj lepega ustvari za druge.

Vir.: https://si.aleteia.org/2018/04/06/kaj-se-zgodi-ko-moskega-v-glavo-zadene-lastna-norost/

Svoboden, če imam Boga za Očeta

7. velikonočna nedelja

Vse, kar Bog dela, ima en in edini cilj: tvoje in moje ter naše veselje, polnost veselja. Bog se vsega veseli. Iz veselja vse ustvarja. Veselje je njegov umetniški podpis in žig na vseh stvareh.

Kliče naju, da ostaneva v svetu, a pripadava Očetu. S tem lahko nadaljujeva Jezusovo poslanstvo. Sva v telesu, a ne živiva iz strahu, ampak iz zaupanja Očetu. V telesu živiva na tem svetu kot sinova luči, ne kot sinova teme.

Jezus Boga šestkrat pokliče Oče. Sedmič povabi tudi tebe in mene, da ga imenujeva Oče. S tem ko ga tudi midva začneva klicati Oče, postajava svobodna, postajava sin in hči Boga. Kajti to sva v resnici ti in jaz. Jezus naju vabi, da bi iz tega vsak dan zares tudi živela.

Biti Božji sin ali hči ne pomeni, da pobegneva mejam in omejenosti, ki nama jo postavljata prostor in čas. Pomeni pa, da v telesu živiva iz Božjega Duha. Zato, pravi Jezus, sva na svetu. Na tem svetu se učiva biti Božja sin in hči. Na tem svetu sva v igri za vrnitev k Očetu. Tukaj in zdaj sva poklicana živeti kot Božja otroka. Sredi službe in vsakdanjih rutinskih opravil. Sredi smeha in joka. Sredi veselja in trpljenja.

Ker Jezus ve, kako težko zaupava Očetu in kako težko živiva kot njegova ljubljena sin in hči, prosi, naj naju Bog ohrani v svojem imenu. Ime pomeni navzočnost, osebo samo. Oče nas ohranja v sožitju s samim seboj prav po Jezusu in njegovem Duhu.

Dal nas je Jezusu, da bi bili eno z njim v ljubezni. Jezus moli zate in zame, da bi bila eno z njim. Biti eno z Bogom in med seboj je najina in naša temeljna in najgloblja želja. Biti eno je uresničenje ljubezni, vir veselja in življenja. Naj pojasnim: Zlo nas med seboj loči in ubije. Ljubezen nas združi in nam daje življenje. A ta enost ni uniformiranost. Je enost v različnosti. Ljubezen drugega ne odpravi, ampak ga predpostavlja in potrebuje, enkratnega in drugačnega od mene. Razdeljenost in sprtost sta spopomenki za smrt. Nikdar ne prihajata od Boga. Od njega prihajajo enost, sprejemanje različnosti in razločevanje, ki ločuje Božje delovanje od zla in laži. Od Boga prihaja tudi odpuščanje, ki zdravi vse razdeljenosti in ločenosti med nami in nam vrača veselje.

V Jezusu nama Bog podarja usmiljenje, ki je njegova resnična svetost in popolnost. Svetost ali popolnost brez usmiljenja je satanska. Prav zaradi njegovega usmiljenja sva lahko eno z njim in postajava takšna, kot je on. Postajava Očetova sin in hči, med seboj pa brat in sestra, ki sta sposobna premagati slabo z dobrim ter ozdraviti vse razdeljenosti in zlomljenosti. Boleč del te razdeljenosti je tudi ločenost med kristjani. To je veliko zlo, ki Božji ljubezni onemogoča doseči mnoge ljudi tega sveta.

Jezus pravi, da je vse ohranil v Božji ljubezni, razen sina pogubljenja. Sin pogubljanja je izgubljeni sin. Običajno pri tem mislimo na Juda Iškariota. A pozabimo, da je celotno Sveto pismo od prve do zadnje knjige ena sama prilika o iskanju izgubljenega sina, ki je bil mrtev in je oživel. Jezus se je poistovetil z njim in zato postal zate in zame greh in prekletstvo. Jezus je prvi, ki je postal zadnji, zadnji med nami, da bi bil lahko z vsemi in v vseh.

Oče naju in vse, ki mu pustijo, varuje pred hudičem, ki nas ločuje od Njega in od bratov in sester, da bi živeli v osamljenosti in žalosti. V Jezusu prepoznava, da izvirava iz Očeta, ne iz sveta. To je vir veselja.

Vstali Jezus tudi naju pošilja v svet, da bi razodevala Očetovo ljubezen. Njegovo poslanstvo postane najino poslanstvo. Midva sva sinova, če se obnašava kot brata. Če ne postaneva brat in sestra, nisva niti sin niti hči.

P. Vili Lovše

Video utrinki iz 1. vseslovenskega srečanja mož, očetov in sinov

Avtor video utrinkov: Jaka Porenta