Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Karlo

Na čem temeljim svoje življenje?

https://hozana.si/index.php?datum=2.9.2018

V Gospodovi hiši bodo prebivali tisti, ki so čistega srca. Zakaj se čudiva, če se nikdar ne počutiva domače z Bogom in v njem nimava stalnega prebivališča? Bog namreč gleda le na najino srce, midva pa se izgubljava v utvari lastnih zaslug.

Pod tem vidikom se lahko približava božji besedi 22. navadne nedelje. Vsa tri berila naju spominjajo, da je Njegova beseda ali zapoved temelj za najino življenje. Jezus nama v evangeliju pokaže, da je najina težava v tem, da ne temeljiva svojega delovanja na Božji besedi ali zapovedi, ampak na različnih zgolj človeških prepričanjih, izročilih, držah, mislih, dolžnostih. Ta seveda nimajo nobene povezave s tem, kar Bog pravi in naroča za naše življenje. Zaradi tega tudi nikdar ne okusiva in ne doživiva uresničitve Božje obljube. Obljublja nama, da bova dobila v last deželo srca in okušala skrivnost Božjega kraljestva, ki se je razodela v Jezusu Kristusu. A uresničitev te obljube bova doživela le, če bova uresničevala Božjo zapoved ali besedo o našem življenju, in ne katerekoli druge. Božja zapoved se vedno dotika najinega srca. Človeško izročilo pa največkrat nima prav nobene povezave s srcem ali najinim človeškim bistvom. Jezus ves svoj govor utemelji na nasprotju med Božjo zapovedjo in človeškim izročilom in posledično na čistem ali nečistem srcu.

Običajno dokaj hitro razumeva, kdaj nočeva izpolniti neke Božje zapovedi. Ni pa tako enostavno prepoznati, ko si neko zapoved v narekovajih sama vsiljujeva oziroma verjameva, da delava nekaj dobrega, kar pa ni v skladu z Bogom. Zato je za naju bistvenega pomena Pavlova spodbuda Timoteju: »Ohrani zapoved brez madeža in brez graje do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa« (1 Tim 6,14). Svetuje nama, naj ohranjava zapoved takšno, kot je v Božjem namenu. Le tako bo najino srce imelo življenje in bo podedovalo skrivnost Božjega kraljestva. Prav to pomenijo besede »do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa«. S tem ni mišljeno onstranstvo, ampak razodevanje Jezusovega obličja tvojemu in mojemu srcu danes in tukaj.

Božja beseda in zapoved tvojemu in mojemu srcu razkriva Jezusovo obličje in ga tako usposobi, da v polnosti zaživi svojo človeško poklicanost. Pravi odnos do Božje besede je srčen in ne razumski. Najprej je potrebno sprejeti skriti Božji namen zame in zaupati njegovi ljubezni. Potem šele razumem in dojamem. Če hočeva Božjo besedo razumeti, jo morava najprej ubogati in uresničiti. Midva pa običajno delava ravno obratno. Najprej hočeva razumeti, da bi potem uresničevala ali ubogala. Zato odlomek iz Pete Mojzesove knjige nadaljuje: »Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov!« (5 Mz 4,9). Še posebej poudari, naj se spominjava besed, ki sva jih videla. Dobesedni prevod se namreč glasi: pazi, da ne pozabiš besed, ki so jih videle tvoje oči. Poudarek je na iskrenem srcu, ki je bilo ljubljeno in ga ta ljubezen še vedno spremlja v njegovi zgodbi. Na to ljubezen velikodušno odgovarja. Kaj torej pomeni videti besede? To pomeni, da sva besedo sprejela in jo uresničevala. Da sva živela tako, da sva sama, in drugi ob nama, doživela Božjo navzočnost in bližino. Psalm zato poudari, da se iskreno srce pred Bogom pokaže v pravičnem delovanju in govorjenju, ki niti sebi niti bližnjemu, niti v besedah, niti v dejanjih, ne dela škode. To je vredno več kot ne vem kakšna velika dela. Kajti prav v tem se meni in drugim razodeva Božja bližina.

P. Viljem Lovše

Duhovni odmik s postenjem na Krku

Dobrobit postenja je znana že na tisoče let. Postenje je prisotno v tradiciji mnogih religij, saj pomaga sestopiti v globine človeške duše, da bi lažje slišali tihi Božji glas, ki ponuja Življenje in ne neha vabiti: »Kaj se ti zdi? Ali hočeš?« V procesu postenja damo našim telesom možnost, da se razstrupijo, obnovijo, okrepijo, občutimo več moči in lahko uživamo v številnih koristih.
Biti brez trde hrane, samo ob tekočinah, pravzaprav ni nič novega ali nevarnega za naše zdravje. Če se vrnemo v čase, ko so bili naši predniki lovci in nabiralci, ti niso bili vedno uspešni pri lovu ali pri iskanju hrane. Niso se mogli napotiti v najbližjo mesnico po kakšen kos mesa, ko je tega zmanjkalo. Zelenja, sadja, medu ipd. pa tudi ni bilo vedno na razpolago kot danes. Kaj menite, da se je takrat zgodilo? Enostavno so se zatekli k postu, ki je bil del njihovega življenja, povezanega z omejenimi danostmi narave. In dejstvo je, da občasni post človeku prinese samo dobro.
Še nikoli ni bilo na svetu toliko debelih in depresivnih ljudi ter še nikoli ni bilo toliko škodljive hrane in pijače kot dandanes. Ustvarjanje umetnih potreb in njih zadovoljevanje nas je pripeljalo v suženjstvo, ki nas pohablja in nam jemlje svobodo. Kako izstopiti? Ste kdaj pomislili na to, da bi lahko kljub poplavi različnih prehranskih nasvetov, enostavno v svoj način prehranjevanja uvedli postenje in si na takšen način izboljšali življenje v vseh ozirih.

Več na: https://jn159.wordpress.com/2018/07/30/duhovni-odmik-s-postenjem-na-krku-prides/

MOŽNOST IZKUŠNJE POSTENJA V SKUPINI

Voditelja: p. dr. Viljem Lovše DJ in ga. Karmen Kristan
TERMIN:  Krk, 14. do 23. september 2018

PRIJAVA

ODMEVI UDELEŽENCEV DUHOVNEGA ODMIKA S POSTENJEM NA KRKU

VEČ O DUHOVNEM ODMIKU S POSTENJEM

Romanje po slovenski obali VESELIMO SE V GOSPODU

Romanje po slovenski obali VESELIMO SE V GOSPODU za razvezane

Si doživel ločitev in iščeš krog ljudi, ki bi te razumeli v tvoji stiski in v tvojih problemih, ki so posledica ločitve? Pridi in izkusi, da je še vedno veliko tega, česar se tvoje srce veseli.

Če sam nisi v tej situaciji, povabi koga, posreduj to vabilo, da komu pomagaš, ki je ostal sam in brez opore.

Tema romanja: VESELIMO SE V GOSPODU
Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. /Flp 4,4/

SOBOTA,  1. SEPTEMBER 2018

Veselje, ki ne mine in ga svet ne more dati, prinaša notranji mir in moč za premagovanje  vseh stisk in težav, ki jih prinaša življenje.

Na našem romanju bomo v lepoti naše Primorske odkrivali neizčrpne vire veselja v Gospodu.  Trudili se bomo živeti ta dan, kot da je prvi in zadnji. To bo povabilo k otroškemu čudenju nad lepoto življenja in zahvaljevanju – hvaležnosti  za preproste stvari, ki lahko začinijo naše življenje, da postane dar za druge in s tem veselje za ta svet.

Več na: https://srcerazvezani.si/2018/08/17/romanje-po-slovenski-obali-veselimo-se-v-gospodu/

Prijava je obvezna zaradi najema avtobusa in ostale organizacije. Klikni na povezavo, vstavi podatke in potrdi z klikom na SUBMIT v modrem kvadratku spodaj.

PRIJAVA: https://goo.gl/forms/loKgupip4krgVQSd2

Duhovni odmik za starešine in starešinke

Večina izmed nas si predstavlja, da je druga polovica življenja predvsem staranje, ukvarjanje z zdravstvenimi težavami in postopno izpuščanje  svojega telesnega življenja. V resnici pa je ravno nasprotno. Kar se zdi kakor padanje, je možnost za padanje navzgor in naprej, v širši in globlji svet, v katerem je duša našla svojo polnost, se končno povezala s celoto in živi znotraj Večje Slike.
Ni izgubljanje, ampak dobiček in zmaga. Da si lahko predstavljaš, da je to res mogoče, moraš srečati vsaj enega resničnega starešino. Starešine so žareči ljudje, ki so dosegli svojo človeško polnost, pogosto navkljub vsem nasprotovanjem in običajno z osebnim trpljenjem. Jezus je takšne ljudi opisal kot tiste, iz katerih prsi bodo tekle reke žive vode (Jn 7,38). To so vzori in cilji za našo človeškost. Veliko bolj kakor pa medijsko slavni in politiki, okrog katerih se danes toliko vrtimo.
Več: https://jn159.wordpress.com/duhovne-vaje/duhovni-vikend-za-staresine-staresinke/

Nazarje, 26. do 28.10.2018

PRIJAVA

Duhovni bojevnik ali vojak

Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?

Omenjeni izziv nam je dan. Vanj smo se rodili. Bog nam je dal tudi zmožnosti, da ga sprejmemo in z Njim sodelujemo pri spremembi. Svojo agresivnost in tekmovalnost usmeriti v dobro vseh. Kako to doseči? Naloga zahteva plemenite, najprej duhovne, bojevnike. Mi smo poklicani v ta plemenit boj. Tisti, ki se zavedamo izzivov in priložnosti, ki nam jih prav današnje svetovne okoliščine nudijo za sodelovanje s Sveto Trojico, ki računa na nas pri ljubezni do vseh in vsega.

Vsak izmed nas moških nosi v sebi agresivnost in tekmovalnost, ki vedno prideta na dan. Zlahka vidimo negativne izraze obeh: vojne, osvajanja (v poslu, seksu), pasivnost (agresivnost proti sebi: “Saj itak ne zmorem…”), sebična tekomovalnost (Ne morem zmagati, dokler ti ne izgubiš) in še in še… Kako pa svojo agresivnost lahko živimo na zdrav in plemenit način?

Ena možnost je pot bojevnika, druga pa je pot vojaka. Vse prvotne kulture, ki so gojile življenje za večjo skupnost, ne zgolj sebično in zase, so jasno ločevale med obema moškima vlogama. Nikdar ne smemo pomešati vojaka z bojevnikom. Vojak je lutka, ki naredi, kar mu rečejo, čeprav njegovo srce kriči, da je narobe in naj tega ne stori. Vojak nima pojma o tem kaj pomeni biti bojevnik. Morda je nekaterim izmed nas vojaščina pomagala, da smo se tega zares in globoko začeli zavedati, da smo se prebudili.

Bojevnik se skupaj z drugimi bori za nekaj kar je prav, lepo in resnično, kar je večje od njega in v kar verjame ter je dobro za vse. Bojevnik je povezan z ljudmi, ki so mu dani. Tedaj ga Bog najde. Bojevnik sledi nareku svoje prebujene duše in človeškosti, ne slepim ukazom drugih ali svoje sebičnosti. (Vse vojne so vedno posledica sebičnosti določenih večinoma skritih pohlepnih skupin, ki zlorabijo svoje moške otroke za uničenje tekmecev). Bojevnik protestira proti vojni in gre za to v zapor. Bojevnik je v stiku s svojim srcem – z veseljem, žalostjo in strahom. Če pomešamo bojevnika z vojakom pospešujemo militarizem in večamo moč plazilskih možganov, izključevalne miselnosti, ki na vse gleda belo in črno, skozi lastne strah in sebičnost. Vojak je prisiljen biti homofob, zato ubija in je ubit. Bojevnik se bori za življenje in zato svojega podari in razdeli z drugimi. Vojak povzroča smrt in umira v strašnih bolečinah. Bojevnik pa je konjenik, ki jaha skozi ta svet s srcem v roki, ki je kakor življenje podarjajoče sonce. To se zgodi, če ti in Bog postaneta prijatelja in ljubimca. Bojevnik ima tako močan stik s svojim srcem, da ga lahko podari svetu. Bojevnik ne ljubi le svojih najbližjih, ampak tudi sovražnike in Boga. Bojevnik je v stiku z Bogom kakor s prijateljem in ljubimcem.

Sveta Trojica ni predvsem sodnik in izvrševalec kazni. Če je Bog za nas zgolj to, potem smo navadni in slepi vojaki (ki točno ne vedo za kaj in koga se borijo), ki prinašajo smrt. Če pomešamo vojaka in bojevnika v sebi potem so vsi naši odnosi bolni: do Boga, do sebe, do bližnjih in stvarstva. Prvi je lažni bog imperija, ki mlade fante zlorablja za svoje sebične koristi, ker ne znajo ločiti med bojevnikom in vojakom. Te zmede si ne smemo več dovoliti. Laž je treba razkrinkavati. Vsak dan znova. Pri tem si možje pomagamo med seboj v moški skupini. Nas cilj je biti skupaj z ramo ob rami na poti duhovnega boja za sodelovanje pri ustvarjanju sveta, ki se nenehno dogaja in ga Trojica nenehno velikodušno podarja vsem in za vse.

Nekaj možnih in omejenih predlogov za duhovnega bojevnika. Borilna veščina, ki jo vadiš ali si jo, ti lahko pri tem pomaga od zunaj. Toda glavni boj je notranji za mir in odnos v samem sebi, proti vsem skrbem, strahovom, žalostim, jezi in drugim mislim, ki nas hočejo razburjati in razbijati. Bojevnik moli, meditira in se ne premakne, če ga ščegeta v hrbtu ali v nosu. Bojevnik zjutraj vstane in telovadi, gre na sprehod in skrbi za svoje telo. Bojevnik skrbi za uravnovešeno in zdravo prehrano in si nekajkrat ne leto pomaga z daljšim postom. Bojevnik v srcu vedno znova daje glavno besedo svojemu Viru, Bogu, Sveti Trojici. Sodeluje pri Božji skrbi do sebe, bližnjih in stvarstva. Bojevnik dela, a ne sam in zase in svoje samopotrjevanje, ampak za zagotavljanje življenja drugim in sebi. Bojevnik se tudi veseli in skrbi za odnose z najbližjimi. Ko se usedeš in umiriš se bitka začne. Ko se tam učiš postavljati na stran Zmagovalca, zmaguješ v smeri ljubezni tudi v svojem življenju. Bojevnikova bitka je najprej proti svojemu egu in njegovim demonom ali obsedenostim. Da se nauči bivati v pravi Moči, ki je Božja in navzven gradi in povezuje dobro, lepo in resnično za vse. Boj ni telesen, ampak duhoven. Če gremo v telesni boj smo že uničeni. Izgubimo sebe in skupnost. Duhovni boj je ukrotiti divjega volka v sebi, tako, da hraniš Božjega sodelavca, soustvarjalca in prijatelja. To si v resnici in za to si se rodil v ta čas.

Bojevnik je dober in ljubeč človek do svoje žene in otrok. Bojevnik se uči nenasilja, ki sta ga živela Jezus in Gandhi ter dolga vrsta svetnikov, ženskih in moških. Čas je tako dragocen in ga nimamo za to, da bi ga izgubljali za negativnosti (niti pred Tv, niti drugje).

Za vzor in učitelje si moram vzeti najmočnejšega bojevnika Jezusa. Ni se prepustil negativni fizični moči agresije in tekmovalnosti. Spremenil je celotno zgodovino človeštva. Ni otročje obsojal in ves čas proti nekomu protestiral.

Bojevnik se zato uči najprej skrbeti za notranji mir, svobodo, umirjenost, ljubezen, moč, spoštovanje, trdnost – posledica dialoga z Bogom – ki me sedajle diha in je moja moč, mir, trdnost, življenje, potrpežljivost… Za vse to se je potrebno vsak dan boriti, da sprejmemo, kar nam je bilo v resnici dano z rojstvom. Lažni bojevnik pa se bori za moč posesti, zunanje moči in videza nad drugimi. Lažni bojevnik se ves čas hoče kazati kakor najmočnejši, najbolj sposoben… Nima sreče, nima miru, nima sebe, nima svobode… je navaden vojak, ki seje smrt iz strahu pred seboj in drugimi. Če nimam poštenja in časti, nenehno kujem zarote, upajoč, da si ga bom tako pridobil. Sem v ječi, kjer ni sreče.

Ko si mlad, ti lahko pri duhovnemu bojevništvu pomagajo skavti in borilne veščine. Ko si starejši pa molitev in meditacija. Premagati raztresenost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s seboj in z resnico.

Članek za Cerkev danes: Novi pastoralni izzivi – moška duhovnost

Po prvem vseslovenskem srečanju mož, sinov in očetov, ki je bilo v soboto 14. aprila letos pri sv. Jožefu v Ljubljani je primerno, da pogledamo, kaj ta dogodek kot tudi sama pastorala mož pomeni za današnji čas in družbo, kaj za Slovensko Cerkev, katere priložnosti prinaša in obenem tudi izzive. Srečanje je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupinami mož sv. Jožefa in Mednarodnim združenjem mož sv. Jožefa.

Nekaj o izrazih

Pojem »pastorala mož« pogosto najdemo v povezavi skupaj z izrazom »moška duhovnost«. Na tem mestu nimam namena natančneje definirati, kaj pomeni prvo in kaj drugo. Za to bi potrebovali več prostora. V izogib nesporazumom je prav, da povemo, kaj to ni. Pastorala mož ne pomeni neke nove kategorialne pastorale, ker moški niso neka posebna kategorija ljudi v posebnih okoliščinah kot npr. bolniki, zaporniki, vojaki, policija … Pastorala mož vključuje vse moške ne glede na poklic, stan, življenjske okoliščine in status. Posveča se vprašanjem, s katerimi se srečuje praktično vsak moški v svoji duhovni in osebnostni rasti in so nekako tipično moška. Od tod tudi izraz »moška duhovnost«. Te ne smemo razumeti kot neko posebno vrsto duhovnosti, saj ne obstaja moška in ženska duhovnost kot taka. Tudi ne gre za kakšno »mačistično teologijo« kot nasprotje bolj znani »feministični«. To ni duhovnost, ki bi jo umestili ob bok drugim duhovnim tokovom, kot je npr ignacijanska duhovnost, benediktinska ali frančiškovska … Bolj kot to označuje predvsem način, kako se moškemu postavljajo vprašanja, ko išče svojo poklicanost, svojo identiteto moža in očeta, ko se sooča s svojimi slabostmi, kako kot moški vstopa v odnose z drugimi in z Bogom. S pomočjo drugih odkriva, kakšen je moški, ustvarjen po Božji podobi in k čemu je poklican. Glede na porast moških skupin v Cerkvi v zadnjih letih bi lahko rekli, da pastorala mož odgovarja na nekatera bistvena življenjska vprašanja moških katoličanov in dobiva zato vedno večjo vlogo v življenju Cerkve.

Začetki pastorale mož

Prvi odmik za moške sta pripravila jezuita p. Viljem Lovše in p. Damjan Ristič v Repnjah l. 2008. V teh desetih letih je šlo skozi odmike za moške že na stotine mož. Jeseni 2011 je pod vodstvom p. Vilija pri sv. Jožefu v Ljubljani nastala prva skupina Mož sv. Jožefa. Kasneje so po vsej Sloveniji začele nastajati še nove, tudi po zgledu in metodi Mednarodnega združenja mož sv. Jožefa.

To pa ni prvi poskus pastorale mož pri nas. Izjemno zanimiva in žal povsem spregledana je ostala izkušnja beltinškega župnika Janka Škrabana, ki je v zgodnjih osemdesetih letih 20. st. v Beltincih začel s katehezo očetov. Kot sam pravi, je ob desetletnem opazovanju prišel do presenetljivega statističnega podatka: kjer oče ni stal ob strani pri verski vzgoji svojega otroka in je to prepustil materi, so se vsi ti otroci po končani osemletki Cerkvi povsem odtujili, čeprav so bili prej morda zelo vključeni v župnijsko življenje. Spoznal je, da je od očeta odvisna ohranitev otrokove vere v mladostni dobi in da mati nikakor ne more odločilno vplivati na ohranitev vere svojih otrok. »Očetje so stebri in kažipot vere v mladosti svojih otrok« (Škraban 1981, 151).

Začel je načrtno delati z očeti. Organiziral je srečanja očetov vseh otrok 7. in 8. razreda osemletke. Vsak drugi mesec je imel poseben verouk samo za očete teh otrok in imel neverjeten obisk ter zanimanje, ki ni splahnelo. Pridobili so dragocena spoznanja ter izkušnje. Predlagal je, da izvedenci verskega življenja mladostnikov te izkušnje tudi teoretično utemeljijo. Očetje so si želeli izdajo »katekizma za očete«, ki bi jim pomagal spoznavati samega sebe, kaj je oče, kakšne dolžnosti ima do družine in kako naj pomaga otroku na poti v življenje. Zanimivo je, da ti pozivi praktično niso imeli kakega odmeva v Cerkvi in da njegove izkušnje ni nihče posnemal.

Današnje skupine mož, ki se porajajo na župnijski ravni, imajo prednosti malih občestev, omogočajo katehezo odraslih in se v njih kalijo novi laični voditelji. To so cilji, ki jih Slovenska Cerkev bolj ali manj neuspešno zasleduje praktično od 2. vatikanskega koncila dalje.

Prvo vseslovensko srečanje

Na prvo vseslovensko srečanje mož, sinov in očetov, 14. aprila 2018 je prišlo ok. 200 mož iz vseh koncev Slovenije. Srečanje, ki je potekalo pod geslom »Tukaj sem, pošlji mene!« Analiza izpolnjenih anket je pokazala, da je bila večina udeležencev poročenih očetov, prišli pa so tudi ločeni, samski in vdovci. Poleg nadškofa Stanislava Zoreta je somaševalo še 11 duhovnikov. Polovica udeležencev je bila včlanjenih v določene skupine mož, polovica pa ne. Prav tako jih je polovica tudi potrdila, da v njihovi župniji ali kraju obstaja skupina za može. Največ mož (skoraj dve tretjini) je prišlo iz področja ljubljanske nadškofije, sledila je koprska, ostale pa so bile precej izenačene, le za murskosoboško ni podatka.

Praktično vsi udeleženci so izrazili željo, da se prihodnje leto ponovno organizira tako srečanje. Ob tem seveda ne gre le za enkratno srečanje, ampak za zagon sistematičnega pristopa v pastorali moških in za novo evangelizacijo v Slovenski Cerkvi preko mož, sinov in očetov. Taka srečanja spodbudijo može, da se vključijo v že obstoječe skupine in da se oblikujejo nove, kjer jih še ni.

Pastoralne priložnosti in izzivi

Dogodek in porast moških skupin je vsekakor potrditev, da je pastorala mož nujnost našega časa in da moramo na to potrebo v Slovenski Cerkvi odgovoriti. Pred nami se kažejo nove pastoralne priložnosti za katehezo odraslih mož in novo evangelizacijo preko teh malih občestev. Če ugotavljamo, da nove evangelizacije ni mogoče načrtovati preko ustaljene kateheze otrok veroučencev, se sedaj poraja možnost za nov, drugačen in neposreden pristop do odraslih mož in očetov, ki so po svoji vlogi steber družine in zato tudi njeni duhovni voditelji.

Pred nami je izziv, da zaznamo potrebe, vprašanja, stiske in izzive, s katerimi se srečujejo današnji moški v svojem vsakdanjem življenju. Ti očitno še vedno iščejo nek varen prostor, kjer bi se utrdili v veri v Boga, v vlogi moža in očeta in zaživeli življenje iz vse polnosti. Kolikor jim bomo v Cerkvi omogočili ta prostor, da možje zaživijo v sebi iz moči, ki jim jo Bog podarja, toliko bo Cerkev zaživela iz novih moči, ki jih bo v bodoče še kako potrebovala, še posebej v luči naglega upadanja števila duhovnikov.

Luka Mavrič

Literatura:

Škraban, Janko. 1981. Očetova vera. Cerkev v sedanjem svetu, 151.

Romarski duhovni odmik “Po Ignacijevih stopinjah” v Španijo 2018!

Romarski duhovni odmik po potekal od ponedeljka, 16. julij zjutraj do četrtka 26. julija popoldne leta 2018. Organizira ga slovenski jezuit p. Viljem Lovše s sodelavci.

Želiš začeti osebni stik in odnos z Bogom in spoznati ljudi, ki že hodijo po tej poti? Lahko si “oddaljen” kristjan, ki še ni čisto obupal nad lepoto naše vere. Morda pa si želiš samo potovati, se naužiti veselja do življenja, si odpočiti v dobri družbi in spoznati nekaj lepote Božjega sveta? Ali pa želiš romanje podariti svojemu sorodniku za obletnico življenja, poroke, krsta ali birme? Morda želiš posvetiti nekaj časa sebi in svojim najdražjim, znova zasnubiti svojo ženo ali okrepiti medsebojno sprejemanje, naklonjenost in spoštovanje? V vsakem primeru si dobrodošel. S seboj lahko vzameš vso družino ali pa prideš sam, s prijateljem, prijateljico. Vsako leto smo presenečeni nad tem kako dobro se imamo, četudi na začetku nismo poznali nikogar.

vili9Cena romarskega duhovnega odmika je 600 evrov. Cena vključuje avtobusni prevoz po programu, 6 polpenzionov v hotelih ter štiri polne penzione v preprostih prenočiščih (redovna hiša), lično barvno romarsko knjižico, vstopnine po programu, nezgodno zavarovanje in organizacijo izleta. Možno je doplačilo za zdravstveno zavarovanje z asistenco ELVIA (10 evrov) in za zavarovanje rizika odpovedi potovanja (14 evrov).

Pripravljalno srečanje, ki je obvezno za vse udeležence, bo potekalo v nedeljo, 1. julija 2018, ob 16.00 pri sv. Jožefu v Ljubljani.

PRIJAVEhttps://goo.gl/forms/oitYaTypJ86A00pl1

Dodatne informacije:

https://vimeo.com/133966233

-http://www.youtube.com/watch?v=v_pdUUMNSas&feature=youtu.be

http://ignacijevdom.si/romarske-dv-po-ignacijevih-stopinjah/

http://ignacijevdom.si/blog/2016/08/02/odmev-romarske-duhovne-vaje-po-ignacijevih-stopinjah-v-letu-usmiljenja-2016/

pri p. Viljemu Lovšetu: viljem.lovse@gmail.com, GSM: 041 632 626.

Program

Ponedeljek, 16. julij 2018

Zbiranje pri sv. Jožefu v Ljubljani ob 5.45 uri zjutraj. Ob 6. uri odhod proti Nici  v Franciji.  Vsak dan si ob vsebini romarske knjižice vzamemo vsaj pol ure časa za tišino in osebno premišljevanje ali molitev, v katero nas uvede eden od voditeljev s krajšo razlago. S tem se ob zunanjem odpravimo tudi na glavno romanje našega življenja, ki je notranje romanje srca, pot v Božjo zvestobo in sočutje. Bog namreč čaka, da mu v srcu damo besedo in dovolimo, da nam pokaže vse kar dela za nas. Vsak dan vsi skupaj zajamemo moč iz svete maše. Ves čas romarskih duhovnih vaj je možnost tudi za osebni pogovor (ali spoved) z voditeljema. Zelo spodbujam tudi osebne pogovore med romarji.

Torek, 17. julij 2018

Po zajtrku v Nici odhod proti Lurdu. Med potjo se ustavimo in sprostimo v Carcasonnu. V nadaljevanju si ogledamo film o Bernardki in dogodkih v Lurdu ter zmolimo rožni venec po namenih s katerimi smo šli na romanje. V Lurd prispemo ravno za večerjo ob 19.00. Po večerji se odpravimo k Marijini votlini in opazovat procesijo z lučkami. Nočitev v hotelu z dvema zvezdicama (večina po dva, nekaj pa tudi po trije v sobi).

Sreda, 18. julij 2018

V Lurdu se po maši narodov ob 9.30 v velikanski podzemni baziliki skupaj odpravimo na križev pot. Sam sem se na tem križevem potu pred leti odločil za duhovništvo. Vsako leto se mnogih romarjev še posebej dotakne. Popoldne je prosto in lahko vsak izbere svoj program (toplo priporočam kopanje v lurški vodi, na gradu je čudovita muzejska razstava življenja skozi čas, nad Camp de jeune je vrh hriba, ki ga je možno osvojiti, v samem Lurdu je še nekaj točk iz Bernardkinega življenja, muzej voščenih lutk znanih osebnosti in še kaj se najde). Po večerji se udeležimo procesije z lučkami.

Četrtek, 19. julij 2018

Po zgodnji jutranji maši v votlini Lurške Marije se odpeljemo proti Španiji in imamo na avtobusu premišljevanje. V San Sebastianu, najbolj znanem mestecu kantabrijske obale, lahko plavamo in se sprehodimo po lepem mestecu ali po dolgih peščenih plažah. Za kosilo poskusimo tipični način prehranjevanja v tem času: tapas para picar. Zvečer pridemo v Loyolo, kjer bomo spali pri sestrah, ki nam bodo naslednji dan poleg zajtrka in večerje pripravile tudi kosilo. Ni vroče. Vreme je prijetno in prostori čisti.

Petek, 20. julij 2018

Po zajtrku se odpravimo v rojstno hišo sv. Ignacija Lojolskega. V kapeli, kjer se je spreobrnil, imamo sveto mašo. Dovolj časa bo za oseben ogled in molitev. Popoldne po 13.00 imamo dve možnosti: kdor želi, lahko ostane v Loyoli in se posveti osebnemu premišljevanju ali pa skoči na bližnji vrh Xoxote, kjer stoji Ignacijev kip; ostali se z avtobusom odpeljemo v obmorsko mestece Zarautz, ki ima zelo dolgo mivkasto plažo, primerno za sprehod ali plavanje v atlantskih valovih. Pred večerjo si skupaj v krogu razdelimo vtise iz dotedanje poti.

Sobota, 21. julij 2018

Po zajtrku se odpravimo v rojstno hišo svetega Frančiška Garateja, ki je bil tristo let po Ignaciju njegov sosed. Na seniku imamo sveto mašo.  Približno ob 11.00 se odpravimo na plažo v Zarautz, kjer se do 16.00 kopamo ali sprehajamo po plaži. Pater je na razpolago za spoved ali pogovor. Nato se odpeljemo proti tisočletnemu benediktinskemu samostanu Leyre v Navarri in se tam udeležimo petih večernic ob 19.00. Ob 20.00 se odpeljemo v osem kilometrov oddaljeni kraj Javier. Krasi ga izredno lepo urejen grad, v katerem se je rodil največji misijonar in zavetnik vseh misijonarjev Frančišek Ksaver. Spimo v dveh velikih sobah, moški posebej, ženske posebej, vsak v svoji postelji. Ob 21.00 imamo večerjo, po večerji pa prijetno večerno druženje in petje pred gradom.

Nedelja, 22. julij 2018

Zjutraj začnemo dan ob 8h s sveto mašo. Po zajtrku si od 10.00 do 12.30 ogledamo grad in se pobliže srečamo z življenjem velikega misijonarja. Po kosilu ob 14.00, ki ga tako kot vse obroke pripravijo gostitelji imamo spet dve možnosti: nekateri si vzamejo čas zase in ostanejo v Javieru; ostali pa se, skupaj z voditeljem v avtobusu odpravijo na bližnje akumulacijsko jezero, kjer se prijetno naplavamo. Med tem časom je spet priložnost za osebni pogovor ali spoved. Ob 19.00 smo spet na petih večernicah benediktincev v Leyru. Po večerji je spet možnost za skupno druženje ob zabavnem večeru.

Ponedeljek, 23. julij 2018

Zjutraj ob 7.30 imamo najprej mašo v čudoviti kapelici z alabastrnimi okni na gradu, kjer se poslovimo od smejočega Kristusa, ki je ob smrti sv. Frančiška na daljnem Sancianu na Kitajskem potil krvavi pot. Po zajtrku se odpeljemo proti Montserratu v Kataloniji. Na Montserrat se iz podnožja v dveh urah vzpnemo peš do benediktinskega samostana, kjer spimo v hotelu Abad Cisneros (tri zvezdice), ki se nahaja poleg samostana. V svetišču se nahaja kipec črne Marije “Morenete”, ki so ga leta 880 našli v skalah te gore. Pred tem kipom je sv. Ignacij Lojolski odložil svojo viteško opremo, vso noč prečul v molitvi in se oblekel v raševino. Po večerji ob 20.00 imamo čas za lep sprehod in uživanje miru ob samostanu in sončnem zahodu. Spimo v sobah po dva skupaj. Hrana je odlična.

Torek, 24. julij 2018

Zjutraj se odpravimo z avtobusom v Manreso, kjer je sv. Ignacij, že kot romar, preživel enajst mesecev. Na podlagi svojih molitvenih izkušenj je v tem času sestavil slavno knjižico Duhovne vaje, ki že pet stoletij mladim in starim kristjanom omogoča z večjo močjo zajemati iz osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Ob prihodu imamo najprej mašo v votlini, v kateri je svetnik bival, nato pa si ogledamo še kraje, na katerih je imel odločilna razsvetljenja. Ne bomo izpustili ostalih zanimivosti Manrese, kot sta npr. star rimski most nad reko Cardoner in katedrala. Popoldan imamo prosto na gori Montserrat. Vsakdo dobi navodila z možnostmi za popoldanski sprehod. Ves dan bo možnost za osebni pogovor in spoved.

Sreda, 25. julij 2018

Zjutraj ob 7.00 imamo mašo v kapelici za Marijinim kipom. Po zajtrku odrinemo proti Barceloni, kjer si ogledamo notranjost Gaudijeve cerkve Sagrada Familia. Popoldne imamo prosto za ogled Barcelone (Aquarium, Rambla, plavanje na obali, čudovita katedrala, še posebej pa cerkev Santa Maria del Mar, kjer je Ignacij učil otroke in prosil miloščino, ki jo je potem delil z reveži). Zvečer ob 21.00 se odpravimo proti domu in se vozimo vso noč.

Četrtek, 26. julij 2018

Med 16.00 in 18.00 prispemo v glavno mesto »raja pod Triglavom«. Utrujeni, a z globljim zavedanjem tega, kar je v življenju zares pomembno in na čemer lahko ustvarjalno gradimo vse svoje odnose na tak način, da bo srce malo bolj živo gorelo.