Danes na vseh področjih nujno potrebujemo deviške očete – kot je Bog Oče – ljudi, ki si ne lastijo drugih (bistvo devištva), ampak znajo gojiti njihovo lepoto, ki znajo predati življenje, ne da bi si ga lastili, ki držijo svoje roke stran od občutljivih duš mladih, vendar dajejo vse, kar imajo, da bi jih učili; in ki se pred tem pripravijo na to, da bodo imeli kaj ponuditi. Potrebujemo mož, ki popravljajo z ljubeznijo in modrostjo, spodbujajo, cenijo, nikoli ne prezirajo. V moči vere, se drug ob drugem učimo krmariti med dvema skrajnostma: med nenehnim nadzorom, ki duši, ali tako močno oddaljenostjo, da postaneš nepomemben. Učimo se hoditi korak zadaj, hkrati pa stati ob strani, prisotni, zanesljivi in na voljo. Učimo se živeti iz našega jedra. Kje je to vzvišeno težišče? Jožef iz Betlehema je našel njegovo lokacijo, njegova modrost pa je v evangelijih na voljo tudi nam, da jo lahko delimo med seboj. Poskusimo ujeti koordinate Jožefove drže, ki jo je naša generacija narcisov in raztresenih hedonistov izgubila.
