Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Viljem Lovše

Ukoreninjeni v prednike

“Izkažimo čast slavnim možem, našim očakom po njihovih rodbinah” (Sir 44,1).

Vsak izmed nas ima med svojimi predniki svetnike in grešnike. Vsak izmed njih je na svoj način pripomogel, da smo danes to kar smo. Eden od načinov, da ohranjamo živ spomin na prednike je tudi ta, da v svoj dnevni red vključimo njihove dobre lastnosti, navade, načine ravnanja.

Prosim: Sv. Jožef, pomagaj mi ohranjati živo dobro dediščino svojih prednikov, ki so že odšli.

3. Velikonočna nedelja, 26.4.2020, Lk 24,13-35

“In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.”

»Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Mislim, da to priznanje najbolj nazorno pokaže, kaj sta doživela emavška učenca. To, kar sta doživela, doživljava lahko tudi midva pri vsaki maši. Toda kako bova prepoznala Jezusovo resnično navzočnost med nama, če se najino srce ne vname ob poslušanju njegove besede? On je zdaj tukaj s teboj in z menoj. Kako se bova povezala z njim, če ob njegovi besedi ostajava hladna in brezbrižna? Kako naj zajameva iz njegovega Duha in kako naj postajava eno telo in ena duša, če najino srce ob njegovi besedi ne zagori?

Poglejva, kaj se je dogajalo s srcem in očmi emavških učencev. Iz Jeruzalema sta odhajala vsa žalostna. Njune oči niso bile sposobne prepoznati Gospoda, ki je vso pot hodil z njima. Jezus jima pravi, da sta nespametna in počasna v srcu za verovanje, zato imata zaprte oči in ne vidita. Potrpežljivo jima razlaga Sveto pismo. Doživita, da jima ga v srcu odpre. Šele tedaj se jima odprejo tudi oči. Če se srce vname, tudi oči spregledajo. Zato sta se vesela in naglo vrnila po poti v Jeruzalem. Globoko srčno hrepenenje, da bi drugim povedala o tem, kar sta videla, pospeši njun korak.

Visoka pesem lepo osvetli moč gorečega srca: »Spala sem, a moje srce je bedelo. Moj ljubi je iztegnil roko skozi lino in srce mi je vzkipelo zanj« (5,2–6).

Jezusovo trpljenje je tisto, kar slepi srce in oči učencema, morda tudi nama. Zdi se jima, da ni bilo potrebno. Izražata odpor tvojega in mojega srca, da bi sprejelo Božje delo in Božje misli. Čeprav je hrepenenje po Bogu najgloblje v nama, ga pričakovanja in potreba, da bi resnično videla njegov obraz, lahko zadušijo. Midva sama stvari nikdar ne bi postavila tako, kakor jih je Bog. Trpljenja in navideznega neuspeha vsekakor ne bi bilo. 

Šele ko z branjem in premišljevanjem Svetega pisma sprejmeva Božji način delovanja in Božje misli, najine oči lahko spregledajo.

Ogenj, ki zagori v nama, je vnaprejšnje okušanje tega, kar bova videla. Goreče srce zaznava, da se bo tvoje in moje hrepenenje uresničilo, čeprav ne veva kdaj. Najino najgloblje hrepenenje je namreč, da bi videla Gospoda iz obličja v obličje. Ko ga srce končno ugleda, je blaženo, srečno in v blagoslovu. To, za kar si Gospod nenehno prizadeva, ustreza prav temu hrepenenju tvojega in mojega srca. A ker so njegove misli tako drugačne od najinih, mora še vedno nenehno izginjati izpred najinih oči. 

Ko se enkrat le odprejo in spregledajo, srce pospeši noge v dve smeri: najprej k Cerkvi in nato v svet. V Cerkvi je najino videnje Vstalega potrjeno. Podeliva ga z brati in sestrami. Cerkev nama omogoča, da lahko uzreva resnico o Bogu in resnico človeškega srca. V vzajemni povezanosti pričujemo svetu o Vstalem, ga iščemo, si ga podarjamo in sprejemamo. V občestvu se srce lahko zares odpočije, ker uživa Božji počitek. Postajamo ena sama družina. A ta počitek je drugačen od tega, kar si zamišljamo. Gotova pa sva lahko, da je počitek resničen. V tem dogajanju je skrita vsa skrivnost življenja.

Če to upoštevava, laže razumeva cerkvene očete, da je resnična ovira za duhovno rast neobčutljivost, zaprtost za skrivnost Boga. Ne oddaljujejo naju od njega najini grehi, ampak neobčutljivost zanj, kar je posledica grehov. Zaradi te neobčutljivosti ogenj v nama ugasne. A le če je ogenj živ, se najine oči lahko odprejo in lahko resnično vidiva Gospoda, ostajava v veselju in pomagava, da bi bilo to veselje doma v vseh. Ali želiš sodelovati tudi ti? 

Godrnjanje spremija v molitev

“Vsa skupnost Izraelovih sinov je v puščavi godrnjala čez Mojzesa in Arona”  (2 Mz 16,2).

Poleti se pritožujemo zaradi vročine, pozimi pa godrnjamo zaradi mraza. Spomladi se pritožujemo zaradi dežja, jeseni pa zaradi obilice listja. Bog posluša naša godrnjanja kot molitev in odgovarja s hvaležnostjo  za vsak letni čas.

Prosim: Sv. Jožef, pomagaj mi, da se bom Bogu Očetu zahvaljeval za vsa obdobja v svojem življenju.

Sobota, 2 VT, 25.4.2020, sv. Marko Evangelist, Mr 16,15-20

»Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Tiste, ki bodo verovali, pa bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, kače dvigali s tal, in če kaj strupenega izpijejo, jim ne bo škodovalo; na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« Gospod Jezus je bil vzet v nebo, potem ko je z njimi govoril, in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in učili povsod; Gospod je delal z njimi in besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.”

Božja beseda ni samo za ljudi. Vse stvarstvo bo cvetelo, če ga bomo poslušali. To danes pravi Jezus. Kako ga jaz razumem? Katera znamenja kažejo, da sem jaz učenec Vstalega Jezusa? Ali je v času karantene kaj drugače? Kaj je Jezus učencem naročil in kako so se odzvali? Ali želim prositi Jezusa, da bi tudi jaz lahko s svojim življenjem oznanjal dobro novico? Za kaj se mu še posebej zahvaljujem?

Mi smo oznanjevalci dobre novice

Jezus je rekel: “»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!” (Mr 16,15).

Dragocen izziv. Če hočem oznanjati, moram najprej dovoliti, da Kristusov evangelij evangelizira mene. Nekoristno je drugim govoriti o dobri novici, če nisem najprej sam od glave do peta prepojen z njo.

Prosim: Sv. Jožef, pomagaj mi, da bom v mislih, besedah in dejanjih, z vsem svojim bitjem, zvest Dobri novici.

Petek, 2 VT, 24.4.2020, Apd 5,34-42

“Zato vam zdaj pravim: Ne dotikajte se teh ljudi in pustite jih; če je ta načrt ali to delo človeško, bo razpadlo; če je pa od Boga, jih ne boste mogli uničiti, da bi se kdaj ne izkazalo, da se borite proti Bogu.« In dali so se pregovoriti. Poklicali so torej apostole, jih pretepli in jim zabičali, naj ne govorijo v Jezusovem imenu, nato so jih izpustili. Ti pa so izpred velikega zbora odhajali veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje za Jezusovo ime. In niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjati Jezusa Kristusa.”

Učenci z močjo oznanjajo Kristusovo vstajenje. Farizeji jih hočejo utišati. Kaj jih moti? Koga danes Gospod uporablja za oznanilo vstajenje, znotraj ali zunaj Cerkve? Kako so se apostoli odzvali na preganjanje? Kako lahko v času pandemije jaz oznanjam Kristusa vstalega? Ne le z besedo, ampak z dejanji. Kako?

Očitno ni vedno očitno

“Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.« (Mt 13,27)

Naši predsodki, pričakovanja in dvoličnosti nas pogosto zaslepijo za stvarno Božjo navzočnost. Zaradi tega evangelija – dobre novice – ne znamo upoštevati v svojem dnevnem ritmu življenja. Namesto božjemu, običajno sledimo zgolj svojemu urniku in načrtom.

Prosim: Sv. Jožef, pomagaj mi, da bo Kristus resnična luč na moji poti in svetilka za moje korake.

Četrtek, 2 VT, 23.4.2020, sv. Jurij, Jn 3,31-36

“Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa v Sina ne veruje, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.”

Povabljen sem, da se pridružim Jezusu, da bivam v njem tako, kakor on biva v nas. V tem je vera. Živeti iz Jezusove vzajemne ljubezni do Očeta. V Njem smo sinovi in hčere. Če sprejmem njega sem sin/hči in resnično človek. Sam si izbiram svojo istovetnost. Če ne poslušam Sina, nimam življenja. Življenje je dar sinovstva, ki nam ga je Oče dal v Sinu. Tudi jaz lahko postanem luč in premagam zlo (biti to, kar nisi). Ali hočem in želim?

Obdajajo nas znamenja

Pismouki in farizeji: »Učitelj, od tebe bi radi videli znamenje.« (Mt 12,38).

Ko sem hodil v osnovno šolo sem prosil Boga, naj mi da znamenje, da bom uspešno pisal šolski test in pozitivno naredil zaključne izpite. Nerodno je, če kot odrasel zapadem v iste otročje igre in tako zgrešim pristna znamenja Božjih posegov v svoje/naše življenje. Znamenja prepozna vere, ne vraževernost in trkanje po lesu.

Prosim: Sv. Jožef, pomagaj mi prepoznati Božjo navzočnost v vseh dejavnostih in vseh odnosih današnjega dne.

Božja ljubezen je v srcu

“V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.« (Mt 13,23)

Lep del dneva naj bi posvetili obdelovanju zemlje svojega srca.  Morda zaradi tega nekateri s tako velikim veseljem vrtnarijo sredi narave in hkrati uživajo v svetih obredih znotraj cerkve. Božja ljubezen je doma v nas.

Prosim: Sv. Jožef, pomagaj mi, da bo zemlja mojega srca hvaležno sprejemala semena Božje besede.